S poti

Samec Bang

Rada bi vam povedala zgodbo o 25-letnem Bangu, ker boste potem lažje razumeli, kako težko je življenje slonjih samcev. Gre za vrsto velikih problemov, ki jih imajo sloni. Izključno zaradi človeka. Spet.

Bang je en redkih samcev, ki je že vse življenje na turistično zelo obiskanem tajskem otoku Koh Samui. Ko je bil star komaj 2 leti, so ga ločili od matere. Postopek, s katerim to storijo, je krut in gre za približno teden dni mučenja živali. Odvisno od tega, kako hitro se žival zlomi. Mladič se v tem času ne more premikati, tepejo ga in stradajo. Na ta način nasilno prekinejo zelo močno vez med materjo in mladičem. Slon se takrat podredi človeku. Ne gre za udomačitev, ker je slon divja žival, ki se je ne da udomačiti. Gre za podreditev. Vse, kar se kasneje nauči, temelji na strahu, ki so mu ga vcepili v tem času mučenja. Ta proces mora prestati vsak slon in vsaka slonica, ki ga v Aziji turisti jahajo ali ki izvaja kakršnekoli trike.

Prva služba zelo mladega Banga je bila, da je pred prestižnim hotelom na obali Koh Samuia pozdravljal turiste. Bil je okras in atrakcija. To je moral početi do svojega 7. leta, ko je postal prevelik.

Banga so preselili k ponudniku jahanja slonov za turiste. Do svojega 20. leta je vsak dan v vročini na hrbtu prenašal težko železno sedlo in neštete turiste. Pred petimi leti je nenadoma iz neznanega razloga med delom napadel drugega samca. Njegova narava je prišla na plan.

Slonji samci v naravi

Slonja čreda je vedno čreda samic in mladičev. Ko mladič postane odrasel samec, zapusti čredo - to ima svoj smisel in logiko za genetsko pestrost. Samci praviloma živijo sami, so razmeroma agresivni in ne tako družabni kot samice.

Določeno obdobje v letu samec proizvaja tudi ogromne količine testosterona in postane močno agresiven in nevaren za okolico. Takrat prihaja do napadov na ljudi, na bližnje vasi in tudi na druge slone ter slonice. Samci imajo poleg oči žleze, iz katerih v tem času teče tekočina (temporin), obenem pa tudi oddajajo poseben globok glas. Drugi sloni lahko samca v tem obdobju zavohajo in slišijo na velike razdalje. Umaknejo se ali pa spopadejo, če mislijo, da bodo zmogli boj.

Samci v ujetništvu

Očitno je, da je karakter samca problematičen za življenje v ujetništvu. Edino, kar lahko zadrži slona, je sila. Samci so deležni pogostega pretepanja in mučenja, ki jim vzbuja stalen strah pred ljudmi. Ko pride njihov čas v letu, jih pogosto zadrogirajo ali zvezane z verigami stradajo, dokler obdobje agresije ne mine in se lahko vrnejo na delo.

Bang po napadu na drugega slona ni smel več delati. Noge so mu zvezali z verigami in ga zaprli v majhno ogrado, kjer se ni mogel premikati. Pet let je stal na mestu in se dan za dnem le zibal levo in desno, kar je pri slonih znak travme. Izgubil je voljo do življenja in ni kazalo, da se bo njegovo stanje kakorkoli izboljšalo.

Situacija se spremenila šele letos, ko mu je s pomočjo donacije Tajec Maew zagotovil in ogradil nekaj zemlje, z lastnikom pa se je dogovoril, da bo vzel Banga v svojo oskrbo.

Turisti, ki so zadnjih pet let prišli na jahanje, so ga lahko le gledali in fotografirali. Njegova posebnost so namreč velikanski okli, ki jih nimajo vsi samci.

Slonji okli

Okle imajo le samci in še to ne vsi - stvar genetike. Pomagajo jim pri utiranju poti skozi neprehodno džunglo in pri boju. Okle se lahko malo odreže, preveč pa ne, ker to lahko povzroči vnetje in celo smrt. Bangu so okle skrajšali le enkrat in sicer, ko so se mu začeli križati. Okli so njegov ponos in tudi njegovo prekletstvo.

Veliko težavo predstavljajo divji lovci. Njih ne zanima, če žival preživi ali ne. Običajno odrežejo okle s korenino vred, žival pa izkrvavi. Na črnem trgu se okle prodaja kot okras, predmet, ki prinaša srečo, nekateri pa celo verjamejo, da so okli zdravilni. To so nesmiselni razlogi za pobijanje slonov, v ozadju pa je veliko denarja.

Vsak Bangov okel tehta približno 20 kg in oba skupaj predstavljata njegovo vrednost. 2 mio tajskih bahtov so ponudili tajskemu oskrbniku za celotne okle. To je približno 56.000 EUR. Za okle, ne za žival.

Bang že slaba dva meseca prebiva v ločeni ogradi v sklopu Samui Elephant Haven. Poleg njegove ograde je majhna hišica, kjer vsako noč spita en oskrbnik (mahout) in pes. Banga je namreč treba čuvati pred divjimi lovci, saj se je verjetno že razvedelo, kje je nastanjen, in je zato ogrožen.

Ni več privezan in znotraj ograde se lahko prosto giblje. Nehal se je zibati levo in desno, zdravo se prehranjuje (banan ne sme jesti, ker je to za slona le priboljšek in jih je dobil preveč pri prejšnjem oskrbniku), obiskovalci pa se ga ne smejo dotikati ali ga hraniti, da ima slon zares lahko mir. Nedavno so mu izkopali tudi manjši bazen in ga napolnili z vodo, da se lahko kopa v blatu.

Njegova situacija se precej izboljšala, kar se pozna tudi pri njegovi volji do življenja. Ni pa nikoli konca temu boju, saj mu življenje brez trpljenja zagotavljajo le turisti, ki se zavestno odrečejo jahanju slonov in raje plačajo opazovanje slonov in etično turistično ponudbo.

Večno trpljenje

Resnica je, da so samci v ujetništvu obsojeni na trpljenje, v naravi pa zaradi krčenja gozdov nimajo dovolj življenjskega prostora. Njihovo življenje je zato čisti pekel. Trdo delajo, pretepajo jih in pogosto so zadrogirani, da ne morejo izražati naravne agresije. 

Edino, kar bi slone lahko rešilo in iztrgalo iz trpljenja, bi bili zapovedani ukrepi. Upam, da jih kdaj dočakam, saj so koraki k ozaveščanju turistov majhni in počasni. In dokler bodo turisti podpirali mučenje, se bo to še naprej dogajalo. 

Songkhla: Kip mačke in podgane

Legenda o nastanku mesta Songkhla na jugu Tajske. 

Nekoč je živel kitajski trgovec, ki je plul od Kitajske do Tajske. Vedno, ko je prodal vse izdelke, je kaj tudi odpeljal nazaj na Kitajsko. Otovorjen s številnimi izdelki, je tako nekega dne priplul na obalo, kjer je danes Songkhla. Ko je kupoval izdelke za domov, je srečal mačko in psa. Oba sta se mu zdela ljubka, zato ju je kupil in odpeljal na svojo ladjo. 

Mačka in pes sta se sčasoma naveličala dolgočasnega življenja na ladji. Začela sta razmišljati, kako bi pobegnila nazaj domov. Pes je povedal mački, da ima trgovec v lasti čaroben kristal, ki ga ščiti pred utopitvijo. Mačka pa se je domislila, kako bi lahko prišla do tega kristala. Ulovila je ladijsko podgano in jo prepričala, naj trgovcu ukrade čarobni kristal. Podgana se je strinjala, a ob tem si je tudi ona zaželela skupaj z mačko in psom pobegniti z ladje. 

Ko se ladja približevala obali Songkhla, je podgana ukradla čarobni kristal, ga dala v gobček in vse tri živali so se pognale v morje ter plavale proti obali.

Spredaj je plavala podgana s kristalom v ustih in razmišljala, kako zelo vredno reč je ukradla. Postalo jo je strah, da ji bosta mačka in pes vzela čarobni kristal, ko bodo dosegli obalo. Začela je plavati malce stran od obale, da bi tako ušla mački in psu, sama pa obdržala čarobni kristal. Mačka, ki je plavala za njo, je posumila, kaj se dogaja in sledila podgani. Podgana je plavala vse hitreje in vse bolj stran od obale, da bi pobegnila mački, v tej naglici pa ji je čarobni kristal po nesreči padel iz gobčka. Kristal je bil izgubljen, obe živali pa sta bili tako izčrpani, da sta utonili. Pravijo, da sta se njuni trupli spremenili v otoka - otok mačke (Koh Maew) in otok podgane (Koh Noo). 

Le psu je uspelo doseči obalo, a je bil tako izčrpan, da je poginil. Pravijo, da je se spremenil v hrib (Kao Tangkuang), ki se vzdiguje pred zalivom mesta Songkhla.  

Čarobni kristal je potonil in se zdrobil na nešteto delcev. Iz njega je nastala dolga peščena plaža mesta Songhkla. 

Slonček Frank

Frank se je rodil avgusta 2014 in je sirota. Njegova mama je umrla med težaškim delom. Delo v gozdu je najtežja oblika slonjega dela, saj morajo cele dneve vleči hlode in so pogosto podhranjeni, izčrpani, pride pa tudi do številnih poškodb nog, kolkov in še česa. Zdrav odrasel azijski slon poje okoli 250 kg hrane na dan in to pomeni, da se večji del dneva prehranjuje. Med delom tega ne more početi. Sloni zaradi vsega naštetega umrejo precej mladi.

Čreda slonov v Elephant Lover Home

Ko je bil Frank star približno dve leti, ga je v svojo čredo vzel Maew, ki želi slonom omogočiti boljše in svobodno življenje. Od lastnika ga ni mogel odkupiti, ampak ga je za začetek le najel. Mladi slonji samci so najdražji, saj so sposobni dela in učenja (podrejanja), kar lastnikom prinaša dodaten zaslužek. Drago vzdrževanje naj bi pri projektu, ki poteka pod okriljem organizacije Save Elephant Foundation (Elephant Nature Park), omogočili prostovoljci, ki pridejo v Khun Chai Thong, v provinco Surin, pomagat in za to izkušnjo tudi plačajo. 

Frank je eno leto živel odlično življenje s čredo slonov, ki jih je Maew rešil beračenja. To je še en od načinov dela in mladiči so zelo primerni za beračenje na ulici, saj se marsikdo želi slikati poleg ljubkega slončka, lastnikom pa to omogoča zaslužek za vzdrževanje slona. Beračenje je sicer še najmanj naporno delo za slona, vendar pa ima svoje negativne plati, saj se berači tam, kjer je največ ljudi - tam pa so tudi hrup, promet, luči, stres, nevarnosti na cesti … Tajska vlada je nedavno prepovedala beračenje s sloni in zato se sedaj to počne le še v manjših mestih in krajih, kjer ni strahu pred globami. Seveda pa so tudi zaslužki tam manjši. 

Franku preteklo leto ni bilo treba beračiti, ampak so ga slonice v čredi posvojile. Ker je zelo igriv in družaben, se je vse to izražalo. Če v bližini ni bilo drugih slonov, jih je glasno klical in samice so se takoj odzvale. V reki je postal čisto razigran in je najraje plezal na ostale slone, ki so se namakali v reki. S sprednjimi nogami se je naslonil na hrbet kakšnega slona in toliko časa motovilil, dokler ni telebnil v vodo. Ko je zlezel iz vode, se je prvi zvalil v pesek in se veselo valjal po njem. To naravno obnašanje slonov je res užitek opazovati. 

Prostovoljstvo v provinci Surin

V vaseh tajske province Surin živi ogromno slonov. Turisti v ta predel ne zahajajo, če pa že pridejo, jih zanimajo predvsem slonje predstave in se ne zavedajo, kakšno mučenje prestajajo sloni za tovrstne nastope. Tudi prostovoljcev je v okolici Surina zelo malo. Projekti v Chiang Maiu so popolnoma zasedeni več mesecev vnaprej, pri projektu Surin Home Stay, ki se odvija v ruralnem okolju, pa sem bila edina prostovoljka.  

Kljub odličnemu programu in edinstveni izkušnji je stanje žalostno. Če ni obiskovalcev in prostovoljcev, projekt ne more živeti. Vzdrževanje slonov je predrago, saj potrebujejo hrano, mahouta (človeka, ki zanj skrbi) in občasno veterinarja. Usoda marsikaterega slona bo zato precej bolj žalostna. 

Med mojim obiskom je moral Frank zapustiti čredo. Meaw ga je vrnil lastniku. To je bil zelo žalosten dan za celo družino. Niso mi hoteli povedati, kdaj točno pride kamion, ker sem že prejšnji dan jokala, ko so mi vse skupaj najavili. Meaw je bil videti močan in ni kazal čustev, a sem opazila, da je zmeden in strt. Tisti dan smo na veliko kuhali in Meaw je pomagal, “ker noče misliti na Franka,” je rekel. 

Kaj čaka Franka?

Frank je odšel brez upiranja. Mislil je, da gre na sprehod ali na potovanje, in ker je zvedav slonji mladič, se mu je to zdelo fino. Lastnik, ki sam Franka ne more vzdrževati, ga bo prodal ponudnikom slonjega trekkinga. To je naporno delo za slone, povzroča pa poškodbe hrbtenice zaradi železnega sedla ter kože zaradi uporabe ostrega kavlja in verig. Živali so namreč podvržene mučenju, saj slona, ki je divja in nevarna žival, ustrahujajo z bolečino, gibanje pa omejijo z zvezanimi nogami. 

Frank bo sprva še premlad in premajhen za trekking, zato bo prva leta verjetno izvajal predstave. “Trening” za t. i. elephant show je možen le z mladimi sloni, traja 3 mesece in pomeni serijo mučenj, da se divjo živali prisili v izvajanje trikov, kot so dvig dveh nog, razne ravnotežnostne točke, igre z žogo, slikanje … Po 3 mesecih bo Frank pripravljen za nastop. 

Slonji trekkingi in slonje predstave obstajajo izključno zaradi številnih turistov, ki za to plačujejo. 

Nasvet

Ne udeležujte se jahanj slonov in predstav s sloni. Če vam to ponuja agencija, zavrnite. Mnoge slovenske potovalne agencije ponujajo jahanje slonov in predstave znotraj svojih paketov, ker jim je najceneje in najlažje zagotoviti to izkušnjo. Zaradi lastnega zaslužka jim je vseeno, če podpirajo neetične prakse in mučenje živali. Prosim, zavrnite jih in pojasnite, zakaj tega ne podpirate. 

Svetišče z mestnim stebrom (San Lak Mauang), Buriram

Lak mueang pomeni “mestni steber” in veliko mest na Tajskem ima tak mestni steber. V Buriramu je postavljen tik poleg templja Wat Klang v Buriramu. Slog je khmerski, kar je povezano z zgodovino severovzhodne Tajske. Pred vhodi stojijo mitološka bitja in glede na raznolikost kažejo povezanost budizma in hinduizma, kar je pogosto v tajski družbi. 

Zapovedano je, da mora vsako glavno mesto province imeti svoj mestni steber in ta predstavlja osrednjo točko čaščenja, obenem pa dom duha mesta in province. 

Fantazam

V Starem gradu na Hvaru je presenetljivo veliko galerij, ampak ena še posebej izstopa. Če bi morala izbrati eno stvar, ki jo je treba videti v tem ljubkem in zgodovinsko bogatem mestecu, je to galerija Fantazam.

Že ob vstopu postane jasno, da je to več kot le galerija. Je delavnica, odprt zasebni prostor domačina in umetnika Zorana Tadića in je fantazijski svet z domišljijskimi bitji. Vse to najdete na istem naslovu v verjetno najlepši ulici Starega grada.

Zoran Tadić s spajanjem organskih materialov ustvarja odbite skulpture in nakit. Zob morskega psa v njegovih rokah postane jezik čudovitega ljudožerskega bitja, rog postane pokvečena noga, posušen koreninski sitem postane mogočna divja griva, rakove klešče postanejo glava, kosti postanejo ogrodje za krila ... V galeriji nič ni čisto tako, kot se zdi, in prostor deluje mistično. Mrtve živali in rastline v Zoranovi galeriji dobijo novo podobo in oživijo!

Ni me presenetila stroga zapoved “NO PHOTO!” Kot bi se bala, da bom s fotkanjem pregnala njegova čarobna bitja. Zoran je povedal, da marsikdo sploh ne vstopi, ker že od zunaj vidi, da je fotografiranje prepovedano in ga to odbije. No, meni se je na srečo zdelo, da se v prostoru skriva nekaj zanimivega in zato radovedno vstopila.

Najboljši del obiska galerije Fantazam je klepet z Zoranom Tadićem. Hitro ti postane jasno, da je njegova domišljija navdihujoča in brezmejna. Vsako njegovo bitje ima svojo zgodbo in rad vam jo bo povedal, če ga boste vprašali. Na primer o gozdnem bitju, ki se hrani z energijo, ki jo črpa prek dolgega gibkega jezika ali pa o privlačni in neverni zveri, ki jo je poimenoval Corporate Cannibal.

Ko sem opazovala Zoranova bitja, sem si zaželela, da bi gledala film o njih.  

Kaj bo pesniku trdnjava?

Pesnik Petar Hektorović je živel od leta 1487 do 1572 in velja za enega od utemeljiteljev hrvaške literature. 

Trdnjava Petra Hektorovića je najbolj znana stavba v Starem gradu na Hvaru. Skoraj 40 let jo je po svojih načrtih gradil pesnik, pomagali pa so mu lokalni mojstri in prijatelji. Ta stavba mu je bila enako pomembna kot literatura in je njegovo življenjsko delo.

Tvrdalj Petra Hektorovića

Hrvaški renesančni pesnik je v svoji trdnjavi želel ustvariti mikrokozmos - zaprt svet za ribe, ptice, rastline in ljudi. Na vhodu v stavbo je napisal, komu je namenjena: popotnikom in revežem. Najbolj zanimiv je ribnik, ki je obdan z oboki in napisi. V njem je mešanica sladke in morske vode, kjer živijo ciplji. Tudi v 16. stoletju je pesnik v ribnik naselil te ribe. V ozadju je velik vrt, ki bi bil lahko čudovit prostor za druženje, če v vsej tej naravi in v mikrokozmosu ne bi dom našlo toliko komarjev. Pri vhodu bi mirno lahko prodajali še repelent.

Tvrdalj je tudi kamnita knjiga, ker je pesnik na različna mesta vklesal več kot dvajset napisov v latinskem, hrvaškem in italijanskem jeziku. Žal vseh napisov ni možno videti, a trdnjava kljub temu deluje čarobno. 

Eden od napisov:

RESPICE QUOD SALVANT NEC OPES NEC GLORIA MUNDI NON DECOR AUT AETAS MORS QUIA CUNCTA RAPIT

Približen prevod:

V Mjanmaru zlahka najdemo tradicionalno hrano, ne glede na to, ali smo v velikem mestu ali v majhni odročni vasici. Zanimivo je, da se kljub vplivnim sosednjim državam (Indija, Kitajska in Tajska), ki imajo vsaka svojo močno prepoznavno kulinariko, jedi v Mjanmaru zelo razlikujejo od vsega poznanega.

Pet točk, ki tvorijo svet posameznika v Burmi. Pet točk, na katere je osredotočena molitev.

Molitev žensk. V enem od paviljonov so precej dolgo sedele in pele. Sedela sem tam med njimi in jih poslušala. Se zavedam, da ni isti občutek, če slišite le posnetek. Tam je bilo kar prijetno. Jezik, v katerem pojejo, je pali.

Shwedagon Paya je največji budistični spomenik v Burmi. Ogromna zlata kupola se blešči v soncu, vidi pa se jo skoraj iz vseh delov mesta Yangon. Ploščad, kjer je zlata stupa je dvignjena, do nje pa se pride po stopnicah in sicer iz štirih različnih smeri. Sezuti se je treba že ob vznožju.

Legenda pravi, naj bi bil osrednji del star okoli 2.500 let, vendar pa so ga ne glede na legendo kasneje zaradi potresov večkrat ponovno gradili ali pa obnavljali. Okoli osrednje stavbe, kamor imajo dostop le redki in posvečeni, so še številne stupe in paviljoni, povsod pa je ogromno kipov bud. In zlata.

Če se morda sprašujete, kaj je tako svetega v tej pagodi, je tu seveda tudi zgodba:

Nekoč, pred davnimi časi sta brata trgovca, ki sta prepotovala več dežel, tukajšnjemu kralju podarila osem las. Vendar pa to niso bili kakršnikoli lasje, ampak naj bi se zaradi teh las zgodilo kup čudežev. Kralju sta naročila, da mora lase skrbno varovati, saj so to lasje razsvetljenega Bude. Kralj jih je dal pospraviti v pagodo. Lasje so pospravljeni za zlatimi, srebrnimi, kositrnimi, bakrenimi, svinčenimi, marmornatimi in železnimi zidaki.

Je pa Shwedagon Paya pomembna tudi zaradi političnih aktivnosti. Na tem mestu so potekali protivojaški upori menihov, ljudem pa je javno govorila tudi vodja opozicije Aung San Suu Kyi (NDL).

Burmanski dnevi in burmanske noči.

Popotna literatura. Ni ravno page-turner, ampak lepo oriše razmere v tej britanski koloniji.

Noči so pa bolj problematične. V hribovitih in severnih delih Mjanmarja temperatura pade tudi do 10 °C. Gretja seveda ni. Takrat pri spanju pridejo prav vse deke in zimske gamaše.

Postopek za pridobivanje vize za obisk Mjanmarja verjetno ne bo več dolgo tako kompliciran, kot je sedaj in kot sem ga opisovala. Ko sem v Burmi brala vse možne novice, sem naletela tudi na tole. Slovenija bo očitno postala ena od izbranih držav, katere državljani bodo vizo lahko dobili ob prihodu v državo.   

Ko se podaš na izlet po jezeru Inle, je eno od tipičnih postajališč tudi obisk ene od trgovin, kjer je osrednja točka gospa z dolgim vratom in številnimi bakrenimi ogrlicami. 

Gre za starejše predstavnice plemena Padaung ali Kayan, ki so postale žrtve svoje tradicije. Nobena ni mlajša od 50 let, zato bo ta tradicija z njimi izginila. Njihova osnovna dejavnost je tkanje, vendar pa so bolj kot po tkaninah znane zaradi svoje pojave. Skozi zgodovino to pleme ni bilo ravno priznano kot enakopravno, zato so se družine in večje skupnosti razselile po hribih osrednje Burme in se nato vedno bolj umikali proti tajski meji, izvirajo pa iz Kitajske. Lonely Planet navaja, da so ženske začele z nošnjo ogrlic, da bi bile manj privlačne za napade nasilnih in razbojniških tolp, ki so vdirale v vasi. Plemena so se med seboj tudi mešala, le starejše predstavnice plemena Kayan so ostale prepoznavne zaradi svojih deformiranih vratov. 

V resnici gre za precej hudo deformacijo, saj od mladosti ženske raztegujejo vratna vretenca z bakrenimi obroči in s tem poškodujejo vratna vretenca do te mere, da v zrelejšem obdobju brez ogrlic niti ne morejo več držati glave pokonci. Obroči pa dosežejo tudi do 10 kg teže.

Kljub temu pa preseneča vitalnost žensk. Cel dan lahko sedijo na trdih tleh in ročno tkejo blago. Zaradi drugačnega načina življenja, kot smo ga vajeni zahodnjaki, in sedenja na tleh, so njihove hrbtenice vzravnane, vstajanje in usedanje pa jim kljub starosti ne predstavlja težav. So majhne rasti, njihove postave pa drobne in zato še dodatno dajejo vtis mladostnosti.

Gospa na sliki je stara 61 let. Presenetljivo dobro razume in govori angleško, vendar se nisem mogla znebiti občutka, da je izkoriščena. V trgovini je predvsem zato, da privablja stranke. Denar služi z razkazovanjem. Njena vas ni daleč in očitno so se hujše zgodbe dogajale njenim vrstnicam, ki so jih ugrabljali in vozili razkazovat turistom.

Gospa je najprej sedela na tleh na preprogi in tkala, nato so si tri obilne mlade Britanke zaželele fotko z njo in v čevljih zakorakale na njeno preprogo. Gospa je odložila svoje tkanje in ubogljivo vstala. Razkrile se tudi njene tanke noge in tradicionalno okrasje na njih. Foto sešn. Britanke so ugotovile, da je v trgovini pretemno in vsi so se prestavili na verando, kjer so se ponovno razvrščali ob gospe s plemena Kayan. Foto sešn.  

Promet v Burmi je - kot očitno vse stvari - malce poseben.

Na cestah v Burmi najdete vse: majave lesene konjske vprege, vozila iz 60-ih let prejšnjega stoletja, množico Toyot vseh letnikov, razpadajoče avtobuse, klimatizirane minibuse in pred kakšnim novim hotelom v Yangonu celo hude spedenane mašine s spojlerji. (Oprostite, na slednje se res ne spoznam, ampak videti so sodobni in športni.) Vse skupaj daje vtis, da si v muzeju, kjer gledaš zgodovino prometa.

In potem so tu še bizarke. Z vsakim prevozom naletim na kaj nenavadnega, zato bom omenila le dve splošni zanimivosti.

Vozila imajo krmilo in voznika na desni strani, vozijo pa po desni strani ceste. Običajno je obratno. No, v Burmi je to zmešano in zato je zadeva unikatna. Posebnost znotraj posebnosti pa je bil avtobus s slike. Še vedno ne vem, kako to, da je imel krmilo na levi. 

Mestni avtobusi v Yangonu nimajo nikakršnih oznak. Pojma nimaš, kam peljejo, ko nabito polni pridrvijo na postajo. Vendar pa ima vsak avtobus odprta vrta, kjer stoji en možic in iz avtobusa vpije. Zaposlen je, da se na postaji nagne ven in na ves glas dere. Tako ljudje vedo, kam gre avtobus.  

Poleg vseh omenjenih pa so na cesti še motoristi, kolesarji (ti so v Yangonu prepovedani, sicer pa jih je povsod veliko) in pešci.