Slovarski zapis razlaga samobitnost primarno v kontekstu naroda, vendar se na tej točki spet spomnim Miroslava Antića in njegove krilatice: »Čemu na svetu narodi, ako postoje ljudi?« in s samobitnostjo mislim na samostojnost, neodvisnost posameznika, njegovo značajno ravnanje ter nepokorščino diktatu množičnega mnenja in okusa. Hermann Hesse jo v Umetnosti razmišljanja imenuje samovoljnost, ki pa se je je za razliko od samobitnosti oprijel pejorativni pomen. Namesto enačenja z egoizmom in trmoglavostjo, pa Hesse opozarja, da ima vsaka stvar na planetu svojo voljo, svoj zakon, ki mu z gotovostjo sledi, »samo človek in žival, ki si jo je udomačil, sta obsojena, da ne smeta slediti glasu življenja in rasti, temveč nekakšnim zakonom, ki jih je postavil človek in ki jih spet človek vedno znova krši in spreminja.« Hkrati pa je zanimivo, tako Hesse, da družba post festum postavlja na visok piedestal večnosti in junaštva prav tiste, ki se, pogosto tudi dobesedno za ceno lastne glave, niso uklonili predpisanim normam in so kljubovalno sledili svoji volji, in ne pridne meščane, mehanske izpolnjevalce predpisanih dolžnosti. Ne, ne gre za klic k državljanski nepokorščini in nespoštovanju prava, marveč samobitnost od človeka zahteva predvsem pokorščino in zvestobo samemu sebi, svojim notranjim občutkom, glede tega kaj je prav in kaj narobe, ne z vidika njegove nečimrne nature, skupnosti, ki ji pripada, ampak z vidika človečnosti. Ob ideji o sledenju vsakega posameznika samemu sebi, bi namreč marsikdo pomislil na kaos v stilu prežvečene ideje človek človeku volk, toda ali niso največje tragedije v zgodovini človeštva imele podporo ravno v nekritičnem sledenju črednemu nagonu, ki je požlahtnil totalitarne ideje posameznikov in majhnih skupin? Strinjam se s Hessejem, da če bi imela večina ljudi pogum razmišljati po svoje, bi bil lahko svet, v s pajčevino in prahom prekritih stoletjih in tudi danes, veliko lepši.

Toda kaj, ko pa samobitnosti ni mogoče spraviti v noben ekonomski model ponudbe in povpraševanja in ko samobiten človek le stežka samemu sebi upraviči nekritično članstvo v interesnih in verskih skupinah, političnih strankah in v neštetih drugih združenjih. Ob pluralnosti identitet, ki jih prostovoljno prevzemamo ali so nam vsiljene, je na videz nujno, a hkrati tudi zelo komfortno, prevzeti voljo drugih ali večine in svojo samobitnost zreducirati na bitnost, saj si posameznik s tem prihrani čas in trud Sizifovega dela večne samorefleksije, izpraševanja lastne volje in vesti. Še več, če se samobitnost oz. samovoljnost, kot pravi Hesse, še upošteva kot vrednota v umetnosti, »kjer ne more napraviti opazne škode kapitalu in družbi«, pa se zdi, da se v vseh drugih družbenih sferah, tudi ali še posebej v politiki, cenijo moralne degeneracije kot so surovi pragmatizem, konvertitstvo in oportunizem, posameznik, ki se jih poslužuje, pa velja za iznajdljivega in pametnega. Nihče pa ne vidi ali si ne upa pokazati, da je cesar nag, da je za ceno denarja in moči svojo samobitnost prodal zgolj za preperelo bitnost. Samobitnost ali samo bitnost? Kaj boste izbrali vi?