Namesto pokončnih ljudi imamo radi konvertite. In vemo, kaj je konvertit. Navzgor se slini in sluzi, živi za nikakršen prid, na intelektualni koruzi, večni zmene - konvertit. In če jih pogledaš, jih imamo v vladi, jih imamo v ministrstvih, jih imamo na univerzah, jih imamo v našem življenju zelo veliko teh, ki, kot pravijo v neki dobri komediji slovenski: 'Oni pa menjavajo kolorje!'
Tone Pavček,oddaja Intervju , 7. 9. 2008
Leto 2014 je v Sloveniji leto priložnosti. Ne za vsakogar, zagotovo pa vsaj za stotine kandidatov, ki so svojo priložnost iskali ter še iščejo na predčasnih državnozborskih, evropskih ali volitvah županov in članov v občinske svete. V času preostalih volilnih opravil zato ne čudi, da je kandidatov kot jesenskega listja. Mrgoli jih na barvastih letakih, v njihovem imenu nas nagovarjajo obcestni plakati in kompanjoni za kampanjo, brez njih ne mine nobena dobrodelna ali zabavna prireditev, ne skuha noben golaž niti bujta repa. Ob standardni politični folklori bolj kot številčnost kandidatov še posebej v kontekstu bližajočih se lokalnih volitev v dvesto enajstih slovenskih občinah, kjer je bera kandidatov največja in najbolj pestra, bode v oči druga lastnost, ki si jo slednji delijo z jesenskim listjem. Kandidatne liste, na katerih se je s številnimi novimi političnimi grupacijami pojavilo tudi veliko novih obrazov, na drugi strani razkrivajo mnoštvo tistih, ki so z jesenskim listjem (ponovno) zamenjali politične barve.
Spreminjanje preferenc, življenjskega sloga, levitev idej, posameznikovih prepričanj ter s tem tudi politične lojalnosti so povsem normalni procesi v toku enega življenja. Del zraščanja v odraslo osebnost, ki se nemalokrat dogodi nezavedno, na presenečenje dotičnega, je spreminjanje ne le naravne in družbene okolice, temveč v prvi vrsti samega sebe. Marsikatero osebno pričevanje kaže na to, da so transformacije najbolj pogoste in skrajno dramatične prav pri tistih, ki najbolj goreče verjamejo in zagovarjajo najbolj radikalne ideje. Neizogibni resigniranosti sledi manko, ki ga mora zabrisati drug idejni konstrukt, pogosto popolnoma diametralen opuščenemu.
Toda ta nuja in pravica vsakega posameznika hkrati nima nič skupnega s približno štiriletnim kolobarjenjem političnih konvertitov, ki so pobarvani bolj mavrično kot plastična vzmet, s katero smo v otroških letih zamaknjeno žonglirali in za njo neutrudno tekali po zavitih stopnicah. Konvertit menjuje svoje barve ter trguje s svojo lojalnostjo ideji in politični grupaciji brez prave menjave svetovnega nazora in stališč. Medtem ko se etično in moralno relativno čist človek v svoji lupini bolj ali manj nedolžno spreminja, konvertit neprenehoma opreza, se napreza in zvija, da bi si zagotovil najugodnejši in najudobnejši stolček. Namesto intelektualnega premisleka ga vodi osebna korist, v zasledovanju katere pragmatično širi svojo slino in sluz. Ko mu pod nogami zmanjka letvic za vzpon po lestvici, zamenja politično okolje za tako, kjer se je mogoče čim tišje povzpeti čim višje.
Slovensko politično in družbeno okolje je, kakor ga je v svoji maniri kritično pesniško ošvrknil že Pavček, ugoden teren za pojav in razbohotenje konvertitstva. Ob radikalnih zgodovinskih in ideoloških prelomih se v duhu popularne floskule uravnoteženosti predstavniki vrste 'homo politicus profesionalis' v enem življenju večkrat prelevijo in črtijo idejo in skupino, ki so ji še do nedavnega pripadali. Še včeraj kot jeklo trdna politična zavezništva so pred novim rednim ali izrednim volilnim krogom hitro razklenjena, večni kandidati pa se zanašajo na to, da volivcem peša spomin še hitreje kot njim. Ob razdrobljenosti majhnega državnega ozemlja na veliko število občin se vrsta 'konvertitus slovenicus' še posebej dobro počuti v krogu lokalne politike. Tam opreza za zmagovalci evropskih in državnozborskih volitev ter vztrajno, z že prevzetim svétniškim sijem, meša paleto pravih barv, ki si jih bo nadel, ko pride tisti veseli dan za demokracijo.
Anya is live and ready to show you everything. Watch her strip, dance, and perform exclusive shows just for you. Interact in real-time and make your fantasies come true.
✓ Live Streaming✓ Interactive Chat✓ Private Shows✓ HD Quality✓ Free Actions
Free to watch • No registration required • HD streaming
Ako sad nisi ti, nikad to nećeš ni biti. Nije sve u svoje vreme, već sve u tvoje vreme.
Miroslav Antić
Ne morem izvleči iz spomina, kdaj sem jo prvič srečala. Kar zagotovo vem, je, da sem bila takrat še v teater in teatralnost zaljubljena osnovnošolka in da je njej na glavi počival klobuk s širokimi krajci in na spodnji ustnici ustnik s cigareto, ker brez njiju ni šla nikamor. Dovršena zunanja podoba zrele dame in najgloblji alt, kar sem jih kdaj slišala, sta me verjetno premočno privlačila, da ji ne bi pristopila. Na moje presenečenje me je sprejela, takrat in ob drugih naključnih srečanjih, ko sva ob mojem soku ter njenem pepelniku in kavi imeli na kavarniški mizi ideje, ki so se v naju vtisnile s polic naše grajske knjižnice. V moji - pa kaj mi mar, četudi je idealizirana - podobi pa ostaja gospa, ki ji je marsikdo nadel značko zaščitnega znaka našega mesta, predvsem sinonim za nepopustljivo samosvojost. Ta zapis zatorej ni le zapozneli hommage njej, marveč je poklon in apel k samobitnosti posameznika, ki je ostro nasprotje inflaciji golega pragmatizma, konvertitstva, oportunizma in ostalih sorodnih moralnih izrojenosti, na katere nista niti najmanj imuna naš čas in prostor.
Slovarski zapis razlaga samobitnost primarno v kontekstu naroda, vendar se na tej točki spet spomnim Miroslava Antića in njegove krilatice: »Čemu na svetu narodi, ako postoje ljudi?« in s samobitnostjo mislim na samostojnost, neodvisnost posameznika, njegovo značajno ravnanje ter nepokorščino diktatu množičnega mnenja in okusa. Hermann Hesse jo v Umetnosti razmišljanja imenuje samovoljnost, ki pa se je je za razliko od samobitnosti oprijel pejorativni pomen. Namesto enačenja z egoizmom in trmoglavostjo, pa Hesse opozarja, da ima vsaka stvar na planetu svojo voljo, svoj zakon, ki mu z gotovostjo sledi, »samo človek in žival, ki si jo je udomačil, sta obsojena, da ne smeta slediti glasu življenja in rasti, temveč nekakšnim zakonom, ki jih je postavil človek in ki jih spet človek vedno znova krši in spreminja.« Hkrati pa je zanimivo, tako Hesse, da družba post festum postavlja na visok piedestal večnosti in junaštva prav tiste, ki se, pogosto tudi dobesedno za ceno lastne glave, niso uklonili predpisanim normam in so kljubovalno sledili svoji volji, in ne pridne meščane, mehanske izpolnjevalce predpisanih dolžnosti. Ne, ne gre za klic k državljanski nepokorščini in nespoštovanju prava, marveč samobitnost od človeka zahteva predvsem pokorščino in zvestobo samemu sebi, svojim notranjim občutkom, glede tega kaj je prav in kaj narobe, ne z vidika njegove nečimrne nature, skupnosti, ki ji pripada, ampak z vidika človečnosti. Ob ideji o sledenju vsakega posameznika samemu sebi, bi namreč marsikdo pomislil na kaos v stilu prežvečene ideje človek človeku volk, toda ali niso največje tragedije v zgodovini človeštva imele podporo ravno v nekritičnem sledenju črednemu nagonu, ki je požlahtnil totalitarne ideje posameznikov in majhnih skupin? Strinjam se s Hessejem, da če bi imela večina ljudi pogum razmišljati po svoje, bi bil lahko svet, v s pajčevino in prahom prekritih stoletjih in tudi danes, veliko lepši.
Toda kaj, ko pa samobitnosti ni mogoče spraviti v noben ekonomski model ponudbe in povpraševanja in ko samobiten človek le stežka samemu sebi upraviči nekritično članstvo v interesnih in verskih skupinah, političnih strankah in v neštetih drugih združenjih. Ob pluralnosti identitet, ki jih prostovoljno prevzemamo ali so nam vsiljene, je na videz nujno, a hkrati tudi zelo komfortno, prevzeti voljo drugih ali večine in svojo samobitnost zreducirati na bitnost, saj si posameznik s tem prihrani čas in trud Sizifovega dela večne samorefleksije, izpraševanja lastne volje in vesti. Še več, če se samobitnost oz. samovoljnost, kot pravi Hesse, še upošteva kot vrednota v umetnosti, »kjer ne more napraviti opazne škode kapitalu in družbi«, pa se zdi, da se v vseh drugih družbenih sferah, tudi ali še posebej v politiki, cenijo moralne degeneracije kot so surovi pragmatizem, konvertitstvo in oportunizem, posameznik, ki se jih poslužuje, pa velja za iznajdljivega in pametnega. Nihče pa ne vidi ali si ne upa pokazati, da je cesar nag, da je za ceno denarja in moči svojo samobitnost prodal zgolj za preperelo bitnost. Samobitnost ali samo bitnost? Kaj boste izbrali vi?
