AKFM

Link do 1. dela članka: Feeling B: 1. del

Ves denar, ki so ga imeli je pripadal Rompe-ju in ker so bili der Kopf ter ostala člana benda toliko starejši od Landersa ter Flackeja sta vedno onadva morala skrbeti za inštrumente, ozvočenje, ob tem pa sta sodelovala še z ostalimi bendi. Tako sta včasih na teh "turnejah" igrala po celo noč z vsemi bendi ki so nastopali na koncertu, z vsem tem pa sta zagotovo še bolj razvila svoj talent. Ob njuni zagnanosti se je Rompe kot je povedal v enem intervjuju spraševal:"Zakaj Paul in Flake tarnata, da imam vedno preveč počitnic? Se ne smem malo spočiti in sprostiti?".

Kjer je bil Rompe, je bila vedno zabava, zaradi tega je bil tudi v težavah pri tajni policiji Stasi (prav tako sta imela kartoteki Landers in Flacke) in tako je enkrat celo končal v zaporu iz katerega naj bi ga rešila starša, ki sta na Stasi prepisala eno svojih nepremičnin. Spet bolj zabaven pa je primer, ko so filmarji snemali film o DDR punk sceni z naslovom "Flüstern & Schreien”, Rompe pa je tako napil filmsko ekipo, da niso zmogli posneti drugih bendov. Skozi ta film je Rompe postal legenda, Feeling B pa glas generacije, ampak zaradi zaprtosti sistema so bili seveda poznani le v DDR. Pa tudi v DDR so se jim tisti, ki so glasbo jemali resno smejali, češ, da so samotar in dva otroka (zaradi razlike v letih), drugi pa so jih oboževali saj so naredili zabavo kamor so prilšli za seboj pa pustili opustošenje. Prav tako ni bilo redko, da je Rompe med igranjem tega "polka-punka" kot so ga nekateri imenovali, zaspal na odru. Flake navaja, da naj bi se v vseh teh letih samo štirije koncerti končali normalno, ostali pa so se sprevrgli v kaos.

Čeprav glasbe niso jemali prav resno, lahko vseeno v njej opazimo nek talent in predvsem Flakejeve klaviature, ki so potem definirale zvok Rammsteinov. Sicer kar eno leto ni bilo posem jasno, če Flake je del Rammsteinov ali ne. Na začetku se mu ideja o bendu namreč ni zdela najboljša, hotel je, da bi igrali le nemške pesmi in podobno. Na njihove vaje je hodil, ker mu je bilo zabavno. Vendar se je videlo, da bodo Rammstein igrali nekaj drugega, kot Feeling B, hitre ameriške heavy metal riffe, dinamično in energetično glasbo. Vendar je to seveda že obstajalo in potrebovali so nekaj novega in svežega in zato so hoteli, da se Flake pridruži skupini. Flake namreč zna razmišlajti "out of the box" in ustariti drugačne in zanimive melodije, ki to heavy metal glasbo odprejo v povsem novi luči saj včasih igra povsem pop melodije kot v "Du Hast" ali "Engel". Kot tak je zelo pomemben za Rammsteine, čeprav je že vizualno povsem drugačen (suh in z očali) od vseh ostalih badass članov skupine, pa tudi na odru je vedno "žrtev" Lindemanna v skečih med pesmami. Ampak prav njegove klaviature dodajo tisto genialnost Rammsteinom, ki pa se jo je naučil izvabiti iz glasbila ravno v časih pri Feeling B. 

Po drugem albumu "Wir kriegen Euch alle" iz 1991 je sledil Die Maske des Roten Todes (1993), ki je naslov dobil po kratki zgodbi Edgar Allan Poe-a in predstavlja zelo čudno obdobje skupine, saj so začeli eksperimentirati s srednjeveško glasbo, na koncertih pa so celo nosili čelade in oklepe izdelane iz alu folije. To je bil tudi zadni album, ki so ga skupaj izdali. Leto pred tem so bili na turneji po Združenih državah Amerike, kjer jih seveda niso poznali, od lokalnih bendov so si izposojali inštrumente, da so sploh lahko igrali. Je pa bilo to obdobje pomembno predvsem za to, da so se (predvsem Landers, Flake in Schneider) od ameriških glasbenikov, ki so ustavjali povsem drugačno glasbo kot pa zabavljaški vzhodno nemški pank, naučili kako resno je potrebno delati, če želiš profesionalno živeti od glasbe in nekaj doseči, ta miselnost pa je potem Rammsteinom pomagala, da so prišli tja kjer so danes. Feeling B so nato leta 1993 razpadli. Landers, Schneider in Flake so se posvetili Rammsteinom s katerimi so doživeli mednarodni uspeh in Rompe-ja več niso potrebovali kot očeta in vira energije. Rompe pa je postal precej čuden, lotil se je drugih projektov, med drugim je potoval v Indijo, preizkušal nove droge, vrgel se je v svet znanstvenofantastičnih avtorjev in bral njihova dela in se bolj in bolj zapiral pred svetom. Združili so se še ob posebnih priložnostih za določene punk festivale kjer so nastopili, vse do leta 1999, ko je najprej v letalski nesreči umrl basist Christoph Zimmermann. Nato pa še 23. novembera 2000 Aljosha Rompe, za posledicami napada astme v svojem bivalnem tovornjaku, star 53 let. Morda pa, kot je nekoč izjavil prvotni bobnar skupine, živi nekje v Indiji kot guru in je izgubljen v nirvani in stalni zabavi. 

Ko je že izgledalo, da je s Feeling B konec, je leta 2006 Flake našel še star zvočni material, ki ga je bilo najprej treba celo tri dni peči v pečici pri 60°C, da so se magnetni delci bolje sprijeli in so lahko ta zvočni material sploh pridobili. Tako so leta 2007 izdali ploščo Grün & Blau, na kateri je nekaj povsem novih pesmi, kot tudi naslovna Grün & Blau, ki je prva njihova posneta pesem in edina, ki je bila posneta že v prvem letu delovanja skupine 1983. Nekaj pesmi je na albumu v drugačni preobleki, kot na predhodnih albumih, nekaj pa jih niso več mogli rešiti. Spet druge kot Space Race pa niso popolne, saj bi morala biti veliko daljše, v pesmi pa gre za to, da so posneli klice na policijsko in gasilsko postajo, vojsko in tako dalje, vsemu pa dodali glasbeno podlago. Čeprav je na tem albumu kar nekaj novih pesmi, pa je na njem nekaj najboljših starih in tako Flake v enem intervjuju poslušalcem priporoča, da poslušajo ta album, če hočejo doživeti pravi Feeling B, za razliko od, na primer tretjega, srednjeveškega albuma, ki predstavlja samo neko določeno krajšo in najbolj čudno obdobje skupine. Flake prav tako ni pričakoval, da bo album ne vem kako odmeven v sodobnem glasbenem svetu, je pa vsekakor razveselil prvotne oboževalce Feeling B, ob tem pa se je Flake spraševal, kako bodo album in celotno delo Feeling B videli nekdanji pankerji zahodnega bloka, ki niso mogli doživeti DDR panka in sedanji mladi, ki so bili rojeni po združitvi Nemčije in nikoli niso občutili utripa takratnega časa. Ob albumu je izdal tudi knjižico, v kateri je veliko slikovnega materiala in spominov iz časov pri Feeling B. Vsekakor so bili časi obsoja skupine zabavni, lahko bi jih kar poimenovali časi vzhodno nemške punk veselice. Imela pa je velik vpliv ne samo za Rammsteine pač pa tudi za širši nemški glasbeni svet, kot taka pa se je zapisala v glasbeno zgodovino.

William Falk

Link do prvega dela članka o Feeling B: Feeling B: 1. del

Feeling B (B predstavlja Berlin) je vzhodno nemški pank rock bend, ki je bil ustanovlejn leta 1983 v Berlinu. Glava (der Kopf) benda je bil takrat 36-letni Alexander "Aljosha" Rompe, švicar živeč v vzhodnem Berlinu, ob njem pa sta bila ustanovna člana še takrat 18-letni Paul Landers in 16-letni Christian "Flake" Lorenz, kasnejša člana Rammsteinov! Aljosha Rompe je bil glavni pevec, Paul Landers je igral električno kitaro, Flake klaviature, v bendu pa sta bila še basist Christoph Zimmermann in bobnar Alexander Kriening. Med leti 1990-1993 pa je bil bobnar zasedbe Christoph Schneider, še en kasnejši član Rammsteinov. Tako lahko takoj opazimo, da je imela skupina Feeling B velik pomen v razvoju samih glasbenikov, kakor tudi zvoka Rammsteinov. Ob tem dodajmo še, da je pri pesmi "Lied von der unruhevollen Jugend - Pesnja o trewoschnoj molodosti" sodeloval pevec Rammsteinov Till Lindemann, za kar je tudi omenjen na ovitku albuma Hea Hoa Hoa Hea Hea Hoa iz leta 1989, ki je sicer prvi album benda. To je sicer ruska pesem, ki govori o času ruske revolucije in je hkrati tudi edina pesem od Feeling B, ki so jo Rammsteini izvajali v živo in sicer leta 2001 na koncertu v St. Peterburgu. Posnetke iz tega koncerta in izvedbe pesmi je mogoče najti na youtubu ampak so izjemno slabe kvalitete. Je pa posebna, saj jo tako Feeling B kot Rammstein izvajajo v ruščini (kar je seveda navdušilo obiskovalce koncerta Rammstein v St. Peterburgu). Čeprav pesem ni avtorska in je zapeta v ruščini, pa še povsem drugačna od večine ostalih, bolj punk skladb in kot taka ni ravno najboljša predstavnica Feeling B, bo vseeno prva katere link sem se odločil deliti z vami (ob tem naj povem, da je to ena izmed pesmi Feeling B, ki je bila precej ogledana na youtubu ampak so jo tako kot več drugih izbrisali zaradi avtorskih pravic, saj so imele posnetke iz filmov, tako, da nekaj pesmi sploh več ni mogoče najti posmamezno na sletu).

Feeling B je bila underground skupina, ki je bila najpopularnejša ravno v času pred in po razpadu Nemške demokratične republike (NDR - nemško DDR).

Poudariti je potrebno, da DDR punk ni bil povsem enak zahodnemu, vsaj pri Feeling B je bilo tako, da so člani benda uživali v življenju za železno zaveso in tako v besedilih ni čutiti nastrojenosti proti režimu. Prav tako Flake v intevjujih priznava, da so besedila povsem nesmiselna, pa tudi glasba na sploh jim ni bila najpomembnejša, pač pa je bila najpomembnejša stvar zabava. Tako sta Flake in Landers posnela pesem, pri kateri začneta s štetjem "Eins, zwei, drei" kot to včasih naredijo glasbeniki preden začnejo s pesmijo, vendar sta onadva kar nadaljevala s štetjem, to je seveda šokiralo in tudi razjezilo določene poslušalce, saj pesem ni imela nobenega smisla (naslov pesmi je Graf Zahl). Veliko pesmi so napisali tudi iz dolgčasa, ko so naprimer čakali Rompe-ja, če se bo prikazal ali ne, tako je nastala pesem "Langeweile". Na koncu videa pri tej pesmi tudi opazimo Rompe-ov bivalni tovornjak.

Življenje benda je bilo namreč precej divje, svobodno, večino časa so bili pijani kar je bilo rezultat življenske filozofije Aljoshe Rompe-ja. Kot državljan Švice je seveda lahko potoval iz DDR, vendar mu življenje na zahodu kjer je nekaj let živel in delal ni bilo všeč. Namesto tega je raje v DDR v svoji "odprti" hiši bendom omogočal, da so pri njem imeli vaje in so se lahko razvijali kot glasbeniki in med sabo prepletali glasbene filozofije ob tem pa ves čas žurali. Ali pa je bil s Feeling B in svojim bivalnim tovornjakom na "turnejah". Te turneje so izgledale tako, da so Feeling B, drugi bendi in oboževalici, torej vsa DDR pank scena zasedli neko ozemlje, tam postavili tabor, imeli koncerte ter se zabavali dokler jih niso pregnali in so se na kratko ustalili nekje drugje. Preživljali so se s posli kot je preprodaja zahodnih oblačil in izdelovanjem zapestnic po vzoru zahodne mode, ki so bile pravi hit in so z njimi veliko zaslužili. Prav tako si moral prodati le dve suknji iz zahoda, da si zaslužil za povprečno vzhodno nemško plačo, le dobiti te niso smeli, je enkrat izjavil Paul Landers.

Link do prvega dela članka: Arctic Monkeys: 1. del

Člani skupine so se iz Sheffielda preselili v Kalifornijo in po albumu Suck It and See dobili kritike iz domovine, da so postali preveč ameriški in da so se prodali. Mogoče je zaradi tega Turner svoj stil še bolj spremenil v nekakšnega novodobnega Elvisa in obnašanje v upornika tipa James Dean oz. bolj neka vzvišena, nonšalantna poza, začelo pa se je govoriti tudi o drogah v skupini. Sprememba iz sramežljivih fantov v samozavestne upornike je bila namreč zelo opazna. Izgleda, da so od starega Turnerja ostali samo še "čudni" intervjuji, ko včasih s težavo strne svoje poetične misli v besede (bojda, ima še vse do danes tremo pred kamerami). Je pa sprememba imidža vsekakor vplivala na povečanje števila oboževalcev (predvsem mladih deklet), seveda ob zvoku novega albuma AM, ki je še bolj ameriški s pridihom zapuščine garažnega rokenrola in glam rocka sedemdesetih let, Turnerjeva poetika pa pride še bolj do izraza. Album je komercialno najbolj uspešen do sedaj (zato ima tudi veliko kritikov med starimi oboževalci), glasbeni kritiki pa se po večini strinjajo, da gre za njihovo največje delo do sedaj. Turner je priznal, da je veliko idej za zvok in besedila črpal tudi iz hip-hopa (eden njegovih najljubših izvajalcev je Dr. Dre) in izvajalcev kot so Outkast, Aaliyah in Black Sabbath (skladba Arabella). Najpopularnejša pesem iz albuma Do I Wanna Know? ima trenutno 127 milijonov ogledov na portalu Youtube. R U Mine je malce hitrejša in bolj rockovsko obarvana, pri Knee Socks pa se jim z vokali pridruži Josh Homme.

Da je možno povezati hip-hop in rock so dokazali tudi s priredbo skladbe Hold On We Are Going Home od Drake-a.

Izdali so še veliko singlov, ki jih ni moč najti na albumih. Eden takih je Stop The World I Wanna Get Off With You.

Pa ta članek zaključimo v stilu začetka, z govorom ob prejetju BRITAa za najboljši album, ki je povzročil kar nekaj ogorčenja, saj naj bi bil napad na pop glasbo. Pred tem je namreč Alex Turner imel še en govor, ko so Arctic Monkeys prejeli nagrado za najboljšo skupino. Pošalil se je na račun 1D z besedami: "Pa je šlo tistih 15 funtov, ki smo jih stavili na One Direction, da bodo zmagali."

Arctic Monkeys so vsekakor odlična skupina, ki se je težko naveličaš prav zaradi nenehnega spreminjanja stila in samo ugibamo lahko kakšen bo naslednji album. Poleg zvoka so tu tudi pri kritikih vedno odlično sprejeta besedila. Čeprav jih kritizirajo, da so se skomercializirali in se odmaknili od tistega pravega rocka, lahko na to stvar pogledamo tudi drugače, kot, da so spet oživeli rock, saj so z zadnjim albumom pridobili veliko mladih oboževalcev, kar je na primer vidno tudi na socialnih omrežjih kot so tumblr (ki je soc. omrežje predvsem mladih), kjer so eni izmed največkrat omenjenih umetnikov. In so tako v teh dokaj težkih časih za rock glasbo eni izmed paradnih mlajših skupin, ki prihajajo za že uveljavljenimi starejšimi skupinami, ki so na sceni že več desetletij.

William Falk

Ta Rock'n'Roll, kaj? Ta Rock'n'Roll kar noče oditit stran. Mogoče prezimi od časa do časa in se potopi nazaj v močvirje. Mislim, da ciklična narava vesolja v katerem obstaja zahteva, da se prime nekaterih njenih pravil. Ampak vedno čaka, tam za vogalom. Pripravljen, da se dvigne iz blata in razbije stekleni strop ter izgleda bolje kot kadarkoli. Ja, ta Rock'n'Roll, včasih izgleda kot, da zbledi, vendar ne bo nikoli umrl, in vi ne morete  storiti ničesar  glede tega.

Te besede je na podelitvi nagrad BRITs 2014 izrekel frontman skupine Arctic Monkeys, Alex Turner ko so prejeli že drugega britato noč in skupno sedmega v karieri, kar jih uvršča le za Take That, Annie Lennox in Coldplay, ki jih imajo po osem, ter za Robiea Williamsa, ki jih ima 17 (od tega pet kot član Take That). To jim je uspelo v kratki, 12 letni karieri, kar pa ni presenečenje, saj so že na začetku opozorili nase. Njihov prvi album Whatever People Say I Am, That's What I'm Not se je zavihtel na prvo mesto britanskih singlov in postal najhitreje prodajan debitantski album v zgodovini britanske glasbe. Ogledate si lahko videospot za pesem I Bet You Look Good On The Dance Floor iz prvega albuma, ki se je kot singel oktobra 2005 takoj zavihtela na vrh britanskih singlov pred Williamsov Sugababes.

Glasbe Arctic Monkeys ne bom poskušal umestiti v neko določeno zvrst. Dejstvo je namreč, da je prav vsak album drugačen, vendar so prav vsi uspešni in vsak album je v njihov fanbase pritegnil različne ljudi, ki se pod vsakim youtube videom prepirajo, če so boljši stari ali novi Arctic Monkeys. Z svojo evolucijo so tudi izjemno spremenili svoj imidž od zunanje podobe pa vse do svojega obnašanja kar je najbolj vidno pri frontmanu Alexu Turnerju. Vendar pa vsaka skupina čez čas začne eksperimentirati in pojavijo se oboževalci, ki sovražijo nove pesmi, če pa skupina ne začne eksperimentirati, pa postane dolgočasna. Tako so Arctic Monkeys (trenutni člani: Alex Turner, Matt Helders, Jamie Cook in Nick O'Malley) najprej bili sramežljivi Sheffieldski rokerji, ki so bili ena prvih skupin, ki je zaslovela preko interneta in nato podpisala pogodbo z neodvisno glasbeno založbo Domino Records. Poleg udarnega zvoka je bilo takoj moč zaznati genialna besedila Turnerja (če mu ne bi uspelo v glasbi, bi študiral angleški jezik in književnost) in sheffieldski naglas v pesmih. Prva albuma bi lahko umestili v vode garažnega rocka in oživitev post-punka iz osemdesetih. Drugi album, Favourite Worst Nightmare, ki je bil dokaj podoben njihovemu prejšnjemu izdelku, za oba pa so tudi prejeli BRITa za najboljši album. Na njem lahko slišimo hite kot so Brianstorm in Fluorescent Adolescent, pa tudi nežnejše skladbe kot 505.

Sledil je njihov najtemačnejši izdelek Humbug, ki ga je produciral Josh Homme, vodja zasedbe Queens of the Stone Age. Album je začrtal nove smernice v njihovi evoluciji. Turner je dejal, da je ob pisanju pesmi poslušal izvajalce kot so Nick Cave, Jimi Hendrix in Cream. Za pokušino skladba My Propeller katere besedilo lahko postane precej zanimivo, če ga malce preučiš ali vsaj prebereš youtube komentarje.

Sledil je album Suck It and See, ki je bil še bolj ameriški, (kar se opazi tudi v videospotih) kritiki so opazili tudi vplive britanskih rock bendov iz šestdesetih, na albumu pa je bilo tudi več počasnih ljubezenskih balad in bend se je s tem malo odmaknil od hitrega rock zvoka iz prejšnjih albumov. Ena taka balada je tudi naslovna pesem albuma.