#yesim ustaoglu

Kadınlar geçiyordu doğurgan —ve diri kızlar turfanda yalnızlıklar almak için dünyadan ve ben gövdemi denkleştirmek için doğaya dineldim dineldim dineldim aşk; içerimdeki ergen ölüsünü uğraştırıyordu.

Bulutları Beklerken (Waiting for the Clouds |  Yeşim Ustaoğlu | 2003)

Ena od značilnosti turškega filma je, da svojo poezijo na filmskem platnu lahko prenese brez dialogov ali besed. Le z vizualnim koketiranjem z gledalcem, kar pomeni, da smo priče podobam, ki govorijo lastno zgodbo preko simbolov in različnih pomenov. Odvisno od opazovalca, ki si tako besede kot podobe razlaga na sebi lasten način. Tu ni vsiljevanja mnenj ali moralnih naukov, ki bi specifično karakterno študijo podredili občemu pogledu na družbeno in socialno klimo. Ne. Priče smo subtilnemu rokovanju z usodami malih ljudi, ki živijo v zaprašenih, oddaljenih mestecih, kjer že najmanjši usodni korak lahko pomeni dvorezen meč, ki preseka mladost in občo stvarnost, ki ni tuja niti drugim predelom zemeljske oble. Režiserka Yesim Ustaoglu (Naj omenim, da jo je pred časom nek slovenski medij proglasil za moškega!) je pač pripadnica nežnejšega spola, ženska s pogledom, ki razkriva teme, ki se vedno znova odvijejo med nebesi in peklom. Od tod izhaja tudi pomen besede Araf, ki ne predstavlja le naslova njenega zadnjega filma, temveč svet, ki obtiči nekje vmes. V vicah med svobodo in represijo. Med poželenjem in trpljenjem. Med strastjo in uničenim življenjem mladostnikov. Med sramoto in pomanjkanjem kazni za napačna dejanja. Med žalovanjem za izgubljenimi sanjami in potrebo po sprejetosti v naročju ljubljenega. Film, posnet v lanskem letu, namreč združuje besedo in tišino. Verbalno govorico telesa z ubeseditvijo lastnega hrepenenja. Včasih se zazdi, da turškim režiserjem več kot dostojno pomaga prav negostoljubna pokrajina industrijskih mest, kamor ne vodi nobena avtocesta, kaj šele, da bi se srca srečala na pol poti do uresničitve samega sebe. Ljudje so si usojeni tudi takrat, ko ne spregovorijo niti besedice. Lirika podob govori namesto njih. Kot, na primer, v uvodu v film, ko slika prikaže mladoletno dekle, ki dela v obcestni gostilni. Dekle se dotakne svojega vratu (morda se popraska po nežnih predelih svoje kože), že v naslednjem kadru pa smo priče moškemu, prevozniku težkih tovornjakov, ki stori isto. Kot da nam s tem režiserka nakaže, da sta si že pred svojim prvim srečanjem usojena. Narejena drug za drugega. Še več. Dekle svojo utrujeno glavo sklanja nad mizo. Joče iz neznanega razloga. Z njo joče tudi okensko steklo, po katerem polzijo kaplje vode. Zunaj dežuje. Metafora duševnega stanja ženske se še poglobi, ko kamera izostri svojo lečo in v fokusu pogleda skozi steklo. Na drugi strani okna se pripelje prav omenjeni moški, ki parkira svoje vozilo. Kaj pa njuno srečanje? Tudi to govori brez besed. Ljubezen se izraža vizualno. Naklonjenost tudi. Kot, na primer, scena, ko sedita v frontalnem pogledu v kafiču ob morju. Ne spregovorita niti besedice, le sramežljivo pogledujeta eden proti drugemu. V ozadju divja morje, valovi penijo vodo, kar je lep simbol za njuno notranje stanje, polno strasti in poželenja. Z vsemi temi vizualnimi metaforami režiserka ponazarja doživljanje glavnih likov, ki občasno sicer skozi monologe in dialoge poglobijo svoj notranji razkol, ki ga podkrepi svet, kjer ženske žalobno trpijo, moški pa odhajajo in zapuščajo svoje srčne izbranke. Hkrati je to film, ki na zelo neposreden način spregovori o položaju in vlogi ženske v sami družbi, pomenu materinstva in krutosti ljubezenskih razmerij, ki niso nikoli izživeta, temveč ujeta v bolečino, v strah pred zavrnitvijo. Omenjeno dekle, glavna junakinja filma, namreč ob neki priložnosti sedi na neznani lokaciji s svojo prijateljico in sreba vroč čaj. Izpove ji svojo ljubezen do moškega, dvakrat starejšega od nje, a prijateljica jo preprosto poduči o novonastali situaciji: „Draga moja, še veš ne, kaj je to bolečina!“ Že v tistem trenutku, morda celo korak poprej, se zavemo, da se film ne more končati drugače kot tragično. Morda zavajam, saj je konec navidezno brezskrben in celo srečen ob poroki dveh naklonjenih si duš, a le nekaj trenutkov pred tem smo bili priče nasilnemu dejanju, ki omrtviči in otopi vsa gledalčeva čustva. Gledalec lahko razume, lahko pa tudi obsoja spontani splav, ki tako nazorno še nikoli ni bil prikazan na filmskem platnu. Kri je povsod, zarodek preprosto spolzi na tla, ženski obraz prezrcali odsev živega mrtveca, nič hudega sluteče novo življenje pa naša junakinja preprosto vrže skozi okno kopalnice. Ekstremno dejanje, polno obupa, krivde in sramote, ki skozi obsojanje družbe živi na plečih dekleta, a hkrati edino logično v prehajanju od ene do druge življenjske postaje v muslimanskem svetu, kjer pot od krepostne do osramočene ženske ni prav daleč. Močan film s kričečim sporočilom, ki gledalca sprašuje o njegovem lastnem moralnem kompasu.