#univerza

Leta 1919 z Zakonom o vseučilišču kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani ustanovljena univerza se v krizi ne nahaja prvič. Že od same ustanovitve se je spopadala z zapostavljenostjo in finančno podhranjenostjo v primerjavi z univerzama v Beogradu in v Zagrebu, tako da je zaradi domnevnega primanjkovanja sredstev v obdobju med dvema svetovnima vojnama, v kateri je bil ne po lastni izbiri vpleten slovenski prostor, v zraku visela možnost njene okrnitve ali združitve vseh treh jugoslovanskih univerz v eno. Obstoj univerze je bil še posebej postavljen pod vprašaj leta 1929, vendar jo je pri življenju ohranil protektorat kralja Aleksandra I., problem financiranja in boj za njeno ohranitev pa sta med tem univerzo pretvorila v najbolj živ organ narodnega telesa in gibanj za demokratizacijo. Po italijanski okupaciji leta 1941 se je glavnina študentov in zaposlenih na univerzi vključila v NOB, po odredbi, s katero je upravnik pokrajinske uprave Rupnik leta 1943 ukinil predavanja in vaje, pa so se množično pridružili partizanom. Po koncu druge svetovne vojne, ki jo je univerza tudi na ta način pomagala izboriti, je bila rekonstrukcija infrastrukture in študijskih programov izjemno zahtevna, a jo je olajšala naklonjenost Narodne vlade Slovenije, ki se je zavzela za njeno takojšnjo obnovo.

  Univerza v Ljubljani in drugi kasneje ustanovljeni javni visokošolski zavodi so stali in obstali v marsikateri krizni situaciji in bodo skoraj zagotovo z manjšimi in večjimi praskami izšli tudi iz aktualne krize. Kar je v dani situaciji veliko bolj zaskrbljujoče od prazne blagajne, iz katere naj bi se financirali, je kriz(n)a ideologij(a), ki se posebej nazorno razgalja na področju visokega šolstva in ogroža njegovo najvišjo primarno vzgojno-izobraževalno in učno-znanstveno vlogo. V leta 2001 v Družboslovnih razpravah objavljenem članku je dr. Rastko Močnik že veliko pred nastankom gibanja Mi smo univerza in aktualnega vseslovenskega protestnega »Gotof si!« gibanja opozoril na krizo, v kateri sta se znašli univerza in vednost na splošno spričo penetracije logike neoliberalizma v vse pore in institucije družbenega življenja. Visokošolski zavodi, tradicionalna domovanja teorije, so se priklonili hegemoniji 'uporabnostne vrednosti', za katero Močnik pravi, da jo »zahteva tisti, ki je zainteresiran za reprodukcijo istega, se pravi, tisti, ki ima od nje korist, torej ta, ki 'je na oblasti' – ta pa nadzoruje tudi denarne vire« oziroma to zanj počno nosilci moči v samih institucijah vednosti, v tem primeru visokošolskih zavodih. Sledeč neoliberalni paradigmi so se univerze in njihove članice pretvorile v prodajalke znanja, ki se prilagajajo ponudbi in povpraševanju, pri čemer gre ta ideologija v času krize tako daleč, da jih oblast sili v 'znanstveno prostitucijo' in kvaliteto na področju znanstvenega raziskovanja meri s kvantitativnimi kazalniki, najraje v evrih. Močnik zatrjuje, da je »v neoliberalni fazi kapitalizma vsekakor prišlo do strukturnih sprememb, ki lahko pripeljejo do prave civilizacijske mutacije.«

  Prevlada tržne logike v visokem šolstvu se manifestira tudi v ustanavljanju zasebnih  izobraževalnih ustanov za vsako ceno in pod marketinškim geslom povečevanja konkurence na polju visokega šolstva. In kakšna je ta konkurenca? Zasebne fakultete so pridne učenke hegemonske ideologije 'uporabnostne vrednosti', organizirane kot podjetja, ki se trudijo optimizirati svoje poslovanje do te mere, da ni prav nič nenavadnega, da nekatere izmed njih delujejo brez enega redno zaposlenega pedagoga, v prostoru, ki je komaj večji od poštnega nabiralnika. Državne univerze in njihove članice so daleč od tega, da bi bile brez resnih notranjih problemov, vendar so predvsem po vzoru podjetij oblikovane zasebne institucije z ad hoc profesorji in ad hoc študenti (takih, ki v celotnem študijskem procesu prestopijo prag svoje ustanove komaj kaj večkrat kot ob začetku in ob zaključku študija) daleč od ideje najvišjih vzgojno-izobraževalnih in učno-znanstvenih ustanov oz. skupnosti vanjo organiziranih ljudi, v kateri mora biti po definiciji v ospredju proces in ne končno potrdilo o opravljenem izobraževanju.

  Če visokošolske ustanove ne skrbijo za kontinuirano razvijanje znanstvenih spoznanj, če niso prostor, kjer se poleg poustvarjanja kanoniziranega znanja krešejo različna mnenja in v katerih se skozi študijski proces in članstvo v akademskem univerzumu oblikujejo Strokovnjaki in Osebnosti, potem postanejo – pa naj so javne ali zasebne – komaj kaj več kot prodajalke diplomskih listin. Te civilizacijske mutacije preprosto ne bi preživele. Ne one, ne naša skupnost, kot jo kot celota v malem predstavljajo.  

  Staša Tkalec