#spremembe

Kako so nihale plače premiera, ministrov in sekretarjev

Najvišjo plačo v vladi sta ta mesec dobila premier Miro Cerar z bruto 5.938 in ministrica za finance Mateja Vraničar Erman s 5.693 evri. Najnižjo je zaradi mladosti dobila notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar: bruto 5.025 evrov. Neto je to pri premieru pomenilo 3.483 evrov, pri notranji ministrici pa 2.953 evrov.

Spredaj levo je minister za kmetijstvo Dejan Židan  s 5.184 evri plače, desno…

Dve leti, huh? Daleč je vse skupaj, daleč mentalno, daleč ... čustveno. Nisi več ista oseba, mi tolikokrat vrže v obraz. Kje je tista Maša, ki so jo imeli radi tisti ... na drugi strani verige? Gone. In prav je tako. Stopicljanja na mestu ne maram. In zadnje dni sem se večkrat spomnila na tisti ... Veter. Ker taka sem, nikoli enaka, nikoli na mestu, spreminjajoča in nestabilna. 

Včasih me odrgnine okov še vedno bolijo. Strmim v verige okoli gležnjev in si ne pustim, da bi jih odklenila. V sanjah se (pre)pogosto vračam nazaj, v drug čas, v drug prostor. Pogrešam. Pogrešam jesen, pogrešam zimo. Pogrešam pomlad, pogrešam gore. Pogrešam gozdove. Pogrešam ... samo sebe, tisto poskakujočo škratinjo, ki je sanjala o mali alpski hišici, o nabiranju gob in debelih kovtrih v zgornjem nadstropju. Še vedno živo pred očmi vidim sliko. Ne pustim ji zbledeti, ne pustim ji, ... moji mali okovi. 

Ampak tam nekje je še vedno nekdo, ki skrbi za svojo polovico te verige. Nekdo, ki sem ga oklicala za BFF. Ker čutim, da je res tisti zadnji F. Tisto, kar ostali ... nočejo biti. Ker sem v nekem trenutku postala ... predaleč. Ker taki smo ljudje. Tam nekje je nekdo, ki ga včasih še vedno začutim kako uskladiva srčne utripe in samo sva. Na daleč, na ... daleč. In moram povedat, da je občutek ... dober.

Bila je zgodnja pomlad, kot sedaj, in Peter je sedel na klopci pred šolo, kjer je čakal na Naja. Ravno tedaj pa je skozi glavni vhod izstopila Eva. Bila je ena izmed bolj doraslih punc v razredu in mnogim fantom je bila všeč. Kar pa je Peter začutil tedaj, je bilo malce več, kot samo všeč. Manjši krč v oprsju in nenadna slabost. Trebuh mu je začel delati salte, kljub temu, da jih sam ni znal. Ni si upal niti vstati, saj ni več zaupal nogam, da bi znale opraviti svojo nalogo. Le nemo je gledal v njen hrbet, dokler ni bila samo še pika v daljavi.

Še nekaj časa po tistem si ni upal govoriti s puncami, saj se je na nek način bal tega občutka šibkosti. Vendar mu je s časom občutek prirasel k srcu in sedaj ni mogel delovati brez njega. Iz istega razloga je moral vse svoje občutke izliti nekomu in Naj se je izkazal za popolnega kandidata. Nikoli ni povedal osebnih stvari komu drugemu in ni se mu smejal, vsaj na glas ne.

»Ali se tebi zdi Sara lepa?« je spraševal Peter, ki je že vnaprej pričakoval pritrdilni odgovor.

»Kaj pa vem. Mislim da je malce nesramna,« je bil je bil prvi Najov odgovor, ki ga je, ko je videl Petrov zmeden izraz na obrazu, hitro dopolnili: »Sem pa opazil, da je prikupna. Lahko bi se tudi reklo, da je zanimiva.« Peter je slišal kar je hotel in zadovoljno nadaljeval. Naslednje teme so vse bile povezane s Saro, Ano in dejstvom, da Peter ni zares poznal sošolcev iz paralelk.

»Greš kaj igrat?« je ob zahodu vprašal Naja, ki je kot vedno ob takih vprašanjih otrpnil. Vedno je prepustil glavno besedo Petru in vedno jima je uspelo storiti, kar sta se odločila, čeprav večinoma ne brez presenečenj.

Najova tišina je pomenila, da nima kaj boljšega za početi in ne oporeka ideji. Zato sta pobrala torbi in se odpravila k Naju. Živel je v vrstni hiši in imel povprečne starše. V resnici poleg Petra v njegovem življenju ni bilo nič kaj posebno zanimivega. Imel je vse možne konzole in iger več kot bi jih lahko preigral v enem letu.

Nekaj časa je gledala trojico dokler ji ni bilo dovolj čakanja: »Kaj nas ne boš predstavila, Ana?«

»Saj res! Sara, to sta moja sošolca, Naj in Peter, ki živita v bližini,« ju je predstavila Sari, ki je le nemo prikimavala in izrazila komaj kaj zanimanja za oba.

»Očija zanima kje si, ker naj bi zamujala za kakšno uro ali nekaj takega,« je še ošabno povedala, preden je odkorakala nazaj skozi vrata. Ana je bila malce presenečena in je samo nemo čakala nekaj trenutkov, nato se je opravičila za obnašanje svoje sestrične.

»Ali je kaj takega naredila?« je naivno vprašal Peter in kmalu dodal: »Meni se zdi prav prikupna. Hodi mogoče na našo staro osnovno šolo?«

Naj mu je že hotel reči, da je nevljudno govoriti take stvari, ko ga je prehitela Ana: »V resnici hodi na našo gimnazijo in je v istem letniku kot mi. Zna biti tudi občutljiva glede videza, tako da raje pazi na to.«

Peter je ob tej novici zopet začel lovil muhe v ustih. V gimnaziji je bil že več kot pol leta in mislil je, da pozna večino sovrstnikov iz ostalih dveh razredov. Šok, da do sedaj še ni opazil tako prikupne punce, ga je popolnoma prevzel. Ko se je zopet začel zavedati sveta okoli sebe, Ane ni bilo več tam.

»Ana je šla, ko je opazila, da si zopet ostal zamrznjen v času,« mu je obrazložil situacijo Naj.

Ko je ravno je začel uživati v vseh ovinkih in cestnih grbinah, ga je Naj zvlekel z avtobusa. Še zadnjič je blaženo vzdihnil in se popolnoma prebudil iz polsna. Malo za tem se mu je na obrazu orisal širok nasmešek. Vedel je, da ga Naj ne bo glede tega nič spraševal, saj ga nikoli niso preveč zanimale osebne stvari. Toda ni si predstavljal, da ga bo videla Ana. Taista Ana, ki je sedaj zrla vanj z začudenjem.

»Kaj si pa ti tako prismuknjeno srečen?«

»Nič! Samo,« treba si je bilo izmisliti dober izgovor. Malo brskanja po spominu in že je našel pravega: »Samo srečen sem, ker sem skoraj doma.«

»Aha, saj sama se tudi kdaj tako razveselim tega, ampak upam, da se ne smejim tako.« mu je odvrnila in Peter je lahko izpustil vzdih olajšanja, medtem ko mu je obraz oblil nenaden naval toplote. Med hojo sta Ana in Naj ponovno začela klepetati, medtem ko je Peter samo hodil ob njima in poslušal Anin glas. Večkrat si jo je ogledal, sedaj ko je to lahko storil, ne da bi se zdelo sumljivo.

Njeni dolgi lasje so med hojo poskakovali kot valovi na obali. Oprijeta obleka s komaj kakšno gubico, je bila tako prefinjeno izbrana in še posebej všeč se mu je zdela barvna kombinacija. Nasploh ni našel nobene napake in na koncu ga je prav to motilo.

Ni minilo dolgo, ko so stali pred neko razkošno vilo. Obkrožal jo je visok opečnat zid, prednja vrata pa so bila jeklena. Skoznje je bilo videti pokošen vrt z ducatom dreves. Stil, v katerem je bila vila zgrajena, je spominjal na počitniške hiše ob morju, z bež obarvano fasado in rešetastimi okni.

»Uau, to pa je hiša,« se je končno oglasil Peter, ki je trenutno z odprtimi usti stal sredi pločnika in buljil skozi vrata. Naj in Ana sta se spogledala in nasmehnila ob tej izjavi. Peter je po dolgem času zopet začel razmišljati s svojo glavo in pravilno uganil, da ne stojijo pred vilo ker je lepa.

»Ana, nisem vedel, da živiš v našem okolišu, ali da ste tako bogati doma,« se je ponovno oglasil.

»Saj nismo bogati doma,« je zatrdila Ana: »Samo začasno smo tu pri stricu nastanjeni, ker prenavljamo hišo.«

»Stric živi tu,« je ponovil Peter in zopet prenehal misliti sam zase: »Jaz bi tudi rad imel takega strica,« je začel sanjariti

»Vsekakor ima lepo hišo, le malce velika je če živi sam… ima družino?« se je pozanimal Naj.

Ana je morala premisliti kaj reči, toda kmalu so vsi dobili odgovor: »Ja.« Odgovorila jim je punca izza jeklenih vrat. Od koder so stali se je videlo samo njene lase in zelene oči, ki so strmele nazaj.

Naj je bil tudi zelo resen, ko je šlo za učenje in šolo. Vedno pa je pomagal Petru, če mu je grozila slaba ocena. Večinoma sta se vedno znašla v isti skupini pri vajah, kar je zelo pripomoglo pri Petrovem učnem uspehu.

Zato ker sta bila tako dobra prijatelja, je eden od njiju vedno vedel, ko kaj ni v redu z drugim. Prav sedaj je Petra mučil Najov odziv na njegovo sanjarjenje. Toda ali ga je mučilo sanjarjenje ali da je sanjaril o Ani.

Ana je bila najlepša punca v razredu po Petrovem mnenju. Imela je zelo dobre ocene, bila je športna in vedno pripravljena spraviti koga v smeh. Bila je med višjimi puncami v razredu in imela je ravne svetlo rjave lase, ki so ji segali do polovice hrbta. Prav zato ker je bila tako izredna v vsem, je imel Peter pri pogovoru z njo tudi sam izredne probleme. Besede so se mu zatikale in ko je nastala tišina se je počutil krivega.

Ona ni bila všeč samo njemu, ampak večini fantov v razredu in po možnosti tudi ostalim na šoli. Zato je kljub temu, da se je bil sposoben pogovarjati z vsako drugo punco normalno, ni mogel enako storiti z njo. Iz tega razloga pa je začel zahajati v svoj svet domišljije in življenja z njo.

Kot vsak dan je tudi sedaj presedel večino predavanj ob misli nanjo, pa čeprav si je rekel, da ne bo. Naj se je ustavil pred njim in ga vprašal: »Greva domov?«

Prikimal je, pospravil šolske potrebščine v torbo in sledil Naju. Ta ga je počakal pri vhodu in nato sta skupaj šla na avtobusno postajališče. Tam je, kot vedno, stala večina sošolcev na nasprotni strani ceste, ker jih je večina živela na zahodnem delu mesta. Peter, Naj in še nekaj sošolcev pa so živeli na vzhodni strani.

Le bežen pogled nanjo je pri Petru vedno spodbudil domišljijo. Predstavljati si je začel prihodnost z njo. Hiša med drevesi z dovozom in živa meja, ki bi ograjevala igrišče. Trije otroci bi tekali po njem in se skrivali ali samo lovili žuželke. Predstavljal si je samega sebe, kako se nekaj časa podi naokoli z njimi nato stopi do nje in jo rahlo poljubi na vrat. Ona zadrhti in mu začne očitati naj tega ne počne pred otroki. Skupaj bi šli nato v hišo pojesti kosilo, ki je ravno zadišalo iz kuhinje.

Kot vedno se je vse to zgodilo v manj kot minuti, saj je imel pouk in si kaj več časa ni mogel vzeti za fantaziranje o nemogočih stvareh. Predstavljati si prihodnost z njo mu je bilo že tako všeč, da je začel obžalovati trenutke ko tega ni počel.

Na srečo tudi sedaj profesor ni opazil, da je Peter sanjaril sredi predavanja. Je pa zato to opazil njegov sošolec in prijatelj Naj, ki mu je požugal s prstom. Peter se je nasmejal v odgovor in se posvetil snovi, ki so jo obravnavali.

Peter je bil skoraj normalen šestnajstletnik. Temno rjavi lasje, ki so obrobljali njegov otroško zaobljeni obraz. Večinoma je bil nasmejan in vedno pripravljen pomagati komurkoli, ki ga je prosil za pomoč. Rad je preživljal prosti čas s prijatelji in sošolci, toda še raje pa je igral igrice na računalniku ali gledal televizijske serije. Med pogovori z drugimi se je dostikrat zavedel, da govori preveč zapleteno ali nasploh preveč. Zgodilo se je tudi, da je med pogovarjanjem nasprotoval svoji lastni besedi. Iz tega razloga se je ob ljudeh, ki so mu pomenili več, poskušal nadzirati in govoriti manj in bolj premišljeno. Le to ni bilo tako lahko, saj je ob nekaterih temah popolnoma izgubil nadzor nad seboj in se je zagovoril preden je to lahko opazil.