Norosti nore miši

Že mesece nisem imela večjega "paničnega napada" oziroma ne vem kako rečem temu. Prižgala sem si Čedahučije, da je malenkost lažje in solze so se ulile. Spet ne bi dihala in spet me boli ... srce. Skrila bi se nekam na talno gretje ali ob kamin, v temo, v mir, samo stran, pa ... klasika, nimam kam, nimam časa, nimam ... kam. Spet prakticiram znanje o psih, da mirim sebe. Globok dotik, pritisk, da ... je lažje.

Svet je spet pretežek zame.

Včasih se pretvarjam, da na mojih prsih sedi kokoš. Teža je ravno prava, tistih par kilogramov je ravno dovolj, da težje vdihneš. Putka ima lepe rjave in bele perutke in čisto nežno kokodaka. Nekoč bom imela lastno kokoško. In dovolila ji bom, da bo kdaj sedela na mojem prsnem košu, saj ne bo razlike.

Nekaj časa sem verjela, da sem bolna. Tako, izrazito bolna, da mi primanjkuje ne vem kakšnega minerala, da mi vranica slabo dela krvne celice, da mi kostni mozeg štrajka. Verjela sem, da me telo posluša in je poskrbelo, da bo kmalu konec. Bojim se, da ni res.

Glede na to, da tega nihče ne bere ... te dni bi morala roditi. Nisem preštela natančno tednov, ampak mislim, da bi moral biti rok v naslednjih dveh tednih. Pa ne bom. Nekje me moja Inasha gleda izza oblaka, najin mali angelček. Verjetno bi bila Olivija ali pa Sofija. Tako rada bi govorila o tem pa nimam ne sogovornika in ne besed. Mogoče tudi solz ne. Verjetno niti solz ne. Tolažim se s tem, da mi je bilo itak ves čas slabo, da bi imela grozno nosečnost, še bolj bi se zredila, da nisem niti čustveno niti psihično stabilna, da bi lahko imela otroka. Ampak včasih ... včasih mi je hudo.

Moja krila še vedno niso zrasla, moja glava je še vedno počečkana, prsni koš ima potres in telo ne zmore več večine stvari na katere sem bila ponosna. Pretežka sem. Preokorna. Ves čas po malem me bolijo mišice. Ne morem več sedeti na stolu z nogami normalno, nujno potrebujem eno nogo, če ne dve, dvignjeni. Ne počutim se več za ta svet, čeprav ne živim tako. Pretvarjam se, da je vse v redu. Samo nimam volje, čeprav se res, ampak res trudim. Še vedno hodim po družinskih srečanjih, se nasmiham neznancem in znancem, s Pixie sva aktivni na treningih. Ampak res težko grem od doma, čeprav se imam potem vedno fino. Lepo so me sprejeli, lepo napredujeva. Ponoči se tudi Nia pride stisniti v posteljo, lepo je. Dnevi pa tečejo, sploh ne vem kdaj se je obrnilo skoraj 6 let. Nia bo letos 8, Dee 12. Imela bi mladičke s Pixie, ampak ne vem, če je to modro. Življenje pa nima pavze, ko je težko.

V svoji želji po dvojini, po pripadnosti, po družini, sem spletla zakon. Malo sem ga izsilila, nehote, ker me je bilo strah. Hotela sem biti večno - od nekoga. Takoj, zdaj, prec, ... prehitro. Vedela sem kaj si želim in temu nataknila prstan. Dokler se niso oblaki razgrnili in so maske popustile. To niso maske, ki jih nekdo obleče, da bi nekoga drugega zavedel, to je kostum, ki ga oblečeš, ko greš na ples. Ko greš iskat soplesalko, make-up, ki ga nosiš, kot začasni tattoo preko celega telesa. Saj traja, mesece, tudi leta, dokler ga ne načne morska voda, čas in raztezanje kože skozi leta. Ne izgine iz enega dneva v drug dan, ampak počasi bledi, kot tisti delfinček, ki si si ga dala pred morjem pri petindvajsetih.

In kako sem se na to odzvala jaz? Sem človek, ki ogromno da in si v zameno tudi ogromno želi. Ne prst, ampak roko z glavo vred. Če imam občutek, da nisem uslišana v svojih željah, sem grozno razočarana, žalostna in se umaknem. Kot polžek v svojo hišico. Ne za dolgo, ampak se moram umakniti, da zadevo predelam. Potem poskusim spet in spet in spet. Čakam. In poskušam. Kot zvesti zlati prinašalec na notranji strani vhodnih vrat, ki vsak dan čaka gospodarja in je vsakič neskončno vesel, ko ga poboža. Ampak ne več. Pri teh letih tega ne delam več. Mogoče, ker sem tako pogosto žalostna. Otopela. Razvila sem en hecen obrambni vzorec - ne pričakujem več. Ne predlagam več. Ne prosim več. Samo sem. In čakam. Uživam v pokrajini, ampak naučila sem se, da se ne izražam več. Verjetno bi imela kdaj pa kdaj uslišane želje, ampak naučila sem se, da v izogib bolečini enostavno ne pričakujem.

Spomnim se, tu pa tam spet naletim na kakšno staro sliko, tekst ali me ujame lastna misel, kaj sem si želela. Skoraj eno leto sem si vzela zase, preden sem spet šla v svet. Zacelila sem srček, sama sebe nahajpala, si navila samozavest (po kateri sem bila včasih tako znana, hecno) in šla v mlakužo dejtanja. Zbrala sem si adventure, mačkanje v postelji, štiri samostojne noge, odprtost in čustveno inteligenco. Vsaj tako sem mislila. Saj določene stvari so absolutno res, ampak najbolj pomembne pa so bile malo pomejkapirane. Tisti "fake it 'till you make it," je bil še kako pomemben. Spodbujala sem ga v stvareh, kjer sem znala in spodbujal me je v stvareh, ki jih je lahko ponudil on. Tako so sčasoma odpadle nekatere druge stvari. Najprej so se zmanjšale, potem pa ... Ker - nisem nič rekla. Mogoče sem prvih nekajkrat, potem pa sem nehala biti razočarana. Najprej so šli zajtrki v postelji, potem objemi kar tako, sčasoma je izginilo spanje v objemu, držanje za roke in sčasoma večina dotikov. Večina moje hrane za dušo.

Sanjala sem o nekom, ki bi me znal dvignit, ki bi me učil, ki bi me poslušal, ki bi bil čustveno bolj inteligenten od mene. Globoko v sebi sem si mislila, da si tega ne zaslužim. Sanjala sem o nekom, ki bi razumel moške in ženske pole, ki bi mu bilo vseeno za vloge in ki bi imel tisto francosko željo po dotikanju. Vsak dan, ves dan. Nekom, ki bi me gledal v oči, ki bi opazil, kdaj sem srečna in bi mi kdaj povedal, da sem lepa. O nekom, kjer želja ne bi izgorela kot sveča, ki ji zmanjkuje voska. O nekom, ki bi bil lačen dogodivščin, ki bi sanjal z mano, sam zase in me podpiral v mojih projektih. Sanjala sem Disney. In sama sebi govorila, da si tega ne zaslužim. Da takih ljudi ni, da nisem dovolj napredovala v osebni rasti, da bi znala parirati. Sanjala sem o nekom, ki bi me imel res res rad. Tudi leta kasneje. Nekom, ki bi se boril za naju do konca. Ki bi znal biti zame tu in me naučil kako je, ko nekdo - ostane.

Ampak vse kar lahko naredim je, da se vrnem nazaj. V tisto samoto, v tisti občutek samozadostnosti, v budizem, v meditacijo, v detachment. Da se vrnem nazaj k sebi in neham iskati nekaj zunaj.

Mogoče sem si sama kriva, ker nisem eno polnoletnost nazaj res končala vse skupaj ali pa mogoče katerikoli dan kasneje. 18 let je prekleto veliko časa.

Kako veš, da je tvoje življenje v k****? Tako, da si že nekaj let, za vsak praznik, rojstni dan ali za kakršnokoli priložnost, kjer bi potencialno lahko bila obdarovana, zaželim, da bi mi nekdo pospravil stanovanje. Naredil generalko. Zribal kuhinjo. Ali vsaj kopalnico. Očitno nikoli dovolj na glas.

Očitno nikoli dovolj naglas.

A imam lahko tudi jaz eno željo zase? Tako iz globine duše, srca, vstavi poljubno. Da bi bilo kmalu konec. Kako morbidno, ampak resnično. Da bi bilo vsega skupaj čimprej konec. Ker meni - se ne da več. Ker se fajtam že več kot 20 let. Faking fajtam. Dajmo si vsi skupaj priznati naglas - iz mene ne bo nič. Ker če zadnjih 35 ni bilo, tudi kasneje ne bo.

Tisti občutek mirnosti, ki sem ga imela za kratek čas lanskega avgusta. Občutek nadzora nad lastnim telesom, vsak korak premišljen in vsaka misel zaznana. Ja, vrniti bi se morala k meditaciji, manj tlačiti v svoje telo in bolj ... čutiti. Pa ne morem. Odpor, ki ga ustvarjam sama, skoraj lahko zatipam trdost telesa tega odpora.

Vrnila bi se pod morsko gladino, vsaj za tisto uro dneva. Vrnila bi se k svojim koreninam, k morju, stran od gozda, morska miška. Vrnila bi se v tisti občutek lahkotnosti. Vsaj za kak dan. Občudujem ljudi, ki potujejo. Ki pač gredo, delajo, ko potrebujejo denar in živijo življenje. Občudujem ljudi, ki so samo za milimeter stran od mojega pregiba k njim.

Vse kar bi rada je knjiga v drug svet, jezero in viseča mreža nad njim. Pobegnila bi nazaj na jezero na meji med Črno goro in Bosno, pobegnila bi danes, ne jutri, danes. Spakirala v petih minutah in samo šla. Večni pobeg iz svojega sveta. Živela bi v svetu brez denarja, skrbi zanj in ob večnem dotiku. Večnem dotiku. Večnem. Dotiku.

Včasih me zmrazijo lastne misli, o tem kako so stvari drugačne, kako je vmes med nama reka. Ni več razumevanja, da potrebujem dni, ko se nič ne premakne. Dni, ko samo sem, v lastnem telesu. Na jok mi gre, predvsem zaradi velike verjetnosti, da si probleme ustvarjam sama.

Tokrat sem sama sebe pripeljala že do majhne obsesije. Vsak večer, nekaj tednov, zdaj verjetno že mesecev, sem po možganskih vijugah svaljkala idejo. Dogodek, dotik, vonj, zvok in sceno. Vsak večer variacija prvotne ideje. Potem se je to prikradlo v sanje. Enkrat, dvakrat, petkrat. Iz te ideje je postala mala obsesija, taka drobna zelenkasta lučka, se je spremenila v kratek filmček in iz nje v svet v mojem zagrajenem dvorišču. Širila se je in mi kradla dneve. In danes, ko sem ležala polgola na podlogi za jogo, z rokami na trebuhu in čutila svoj vdih, sem se odločila, da je preveč. Da me obseda in do neke meje že žalosti nekaj, kar sem ustvarila v svoji glavi. Tista majhna, nedolžna lučka, tista mala kresnička v toplem poletnem večeru, se nima kaj spreminjati v žalostno pesem sirene na čereh. Pač ne.

Včasih si želim stran. Pride ideja, ostane dan ali dva, gre naprej. Vleče me na workaway na Portugalsko, malo med tuje ljudi, živali na pašnikih, jutra z jogo in večere ob ognju s kombucho. Vleče me stran od vsega kar poznam, Veter z Juga. Vlečejo me vipassane, življenje v lastni glavi, čista tišina, osama v množini. Vlečejo me tuje zgodbe, vrveži glasov, zasidrani nekje v središču Zemlje, leteči nad oblaki. Vlečejo me nove izkušnje, pesek med prsti na nogi, nekam kjer me nihče ne pozna. Novi začetki. Spet in spet. Novi. Nazaj me vleče dvojina, poznan svet, moj mehurček in znan vonj pred spanjem.

Ampak hkrati živim že leta, kot da jih imam pred sabo manj kot je prstov na roki. Ponotranjila sem konec, izhod, pobeg stran od tega sveta, spuščanje vsega kar imam. Tista tema, konec konec, to je moja prihodnost. Ne razmišljam o dediščinah, o tem kako bodo moji tatuji izgledali čez 30 let, o tem da je vlažno stanovanje problem za zdravje. Ne razmišljam o pokojnini, o skrbi za lastno zdravje, telo, kožo in zobe, ker ... saj nimam prihodnosti. Ponotranjila sem konec.

"Ej, a si ti v redu sicer?" In jaz se počutim, da me lahko ta oseba "sliši" in odgovorim. "Ma, saj veš kako je," se kislo nasmehnim, malo počakam in potem vseeno nadaljujem, "eh, včeraj sem imela spet tisto mojo epizodo, saj veš, tako da sem danes malo čudna." In spet kisel nasmeh. Pa ta oseba nima pojma o čem govorim, samo zdi se taka - fajn - ki bi lahko štekala. Pa v bistvu ne šteka, spremeni temo in smo na nečem čist drugem. Potem sem spet malo tiho, kak dan ali dva sem bolj zase.

Potem pridejo dnevi, ki so še težji. Malo zato, ker sem bolj zase, bolj sama, malo zato, ker ne grem nič ven, predvsem pa zato, ker se verjetno obrača luna ali pa pač nekaj, si zlažem. In smo spet tam. Trikrat globoko zavzdihnem, pogledam Nio v vreči in grem ven. Na vrt. Pa mi je vse skupaj čisto preveč. Grem na sprehod. Tako, da malo lažje zadiham. Razmišljam in se spet zavrtijo vsi filmi, o tem kako sem nedobrodošla, kjerkoli že sem. Že ene osmič napišem T., če bi šla v hribe, čeprav vem, da bo najprej ignor in potem bo čez nekaj dni napisala, da sploh ni videla, ker je imela delo. Ampak na sprehod/v hribe/vstavi poljubno pač ne gremo ... nikoli.

Poigravam se z idejo, da bi šla sama v hribe. Pa mogoče se malo poigravam z idejo, da bi nehala s tableti, da se mi dokončno skisa, ker tole nekaj na pol me spravlja ob pamet. Idejo, da me bo Nia iskala sem že toliko presvaljkala po glavi, da me sploh ne spravlja več v jok. A bi se kdo pogovoril z mano? Da bi imela vsaj kak dan občutek, da nisem popolnoma sama? Bi me mogoče nekdo poslušal nekje v hribih za ene tri, štiri ure, da bi mogoče (teoretično, ne vem) imela vsaj malo občutka, da je vse skupaj vredno? Verjetno ne. Pač nisem fajn, nisem družba in ljudje me ne marajo že, ko sem ok, ko sem vsa blesava, ker se delam, da sem ok. Kako bi me prenašali v takem stanju?

Vse skupaj se mi ne zdi vredno. Pa se lahko delam, da je, ampak v realnosti ... ni. A ma smisel, da spraznim rastlinjak in nasadim te flance solate? Mogoče ima za par dni. Ampak v bistvu nima, samo ves čas se delam, da imajo stvari smisel. Vzamem tega psa? A sploh en izmed teh mladičev zame, a naj modelu težim, naj iščem drugega vzreditelja, a naj sploh vzamem psa? Ker dejmo biti resnicoljubni - tamala bo verjetno bomba v mantrailu, ampak a bo kdaj lahko delala? To pa dvomim, ker pač ... nisem jaz tista, ki bi jo imeli "zadaj". Pač nisem. In una kura pač je, čeprav je tako toksična, kot je lahko. Ona pa trdi, da sem toksična jaz. Prav. Naj bo.

Iskreno ne vem kaj naj. Kot odrasla in odgovorna oseba, pojma nimam kaj naj naredim z vsemi temi informacijami. Razumsko in jasno vem, da bežanje pred problemi ne bo pomagalo. Ampak bi vseeno šla nekam, samo jaz, avto in psi. Mogoče G. Hodit. Predvsem hodit. Pa štet oblake, si skuhat čaj nekje bogu za ritjo in kurit ogenj.

Prišla sem do točke, ko si najbolj na svetu želim, da bi prišel nekdo in mi rekel, da mi spuca stanovanje. V nulo. Da mi spraska plesen iz ploščic v kopalnici, da mi zriba kuhinjo, da mi pomije po tleh. Plačam. Ampak iskat - ne morem. Imelo me je, da bi si to zaželela za rojstni dan, ko so me spraševali kaj bi imela. Pa nisem. Čeprav si. Ubijala bi zdele za iskreno družbo - ne gledanje tvja, serij - ampak za tisti fini večer, klepet, saj veš tisto, ko nočeš, da se sploh konča. Za tarok večer, za smeh, za ... družbo. Pa četudi se moram ves ta čas pretvarjat, da sem kul. Ker sčasoma potem res sem. Ker tega filinga nisem imela že leta. Verjetno od takrat enkrat, ko smo pri Janu in Vesni igrali tarok, preden sva šla na Tajsko. Koliko je to? 7 let? Mogoče je bilo potem z Benom in Sandro tudi lepo, ne spomnim se več. Ampak, ko pomislim na prijatelje, mi vedno prideta pred oči Jan in Vesna. V nekem drugem življenju, v nekem drugem ... življenju.

Včasih se mi res ne da več. Včasih bi res rada, da je vsega konec. Res konec. Ker tisti Robbie-jev "I have too much life running through my veins, ..." ne drži več. Ni več tistega rumeno-oranžnega tona. Ni več barv, ni več skakanja, ... samo še doma pojem. Samo še ko sem sama. V družbi sem bolj tiho, nimam več volje. Nimam več.

Danes sem skoraj povabila bivšo na kavo. Skoraj. Pa se mi ni izšlo, niti nisem vprašala. Pa še ena bivša prijateljica, ki verjetno edina še to bere. Včasih ju ful pogrešam. Tko res ful. Pa ne njiju, ampak sebe skupaj z vsako izmed njiju, kar sem bila, kaj sva bili. Ful. Ker je tisti moj sok življenja res odtekel. Včasih se vprašam, če bi me sploh še spoznala. Bi jaz njo? Vsi smo šli naprej in nikoli ne bomo taki, kot smo bili takrat. Nikoli več ne bova menjali štumfov. Nikoli več ji ne bom spletla kite. Nikoli več ne bom ostala odprtih ust, ko jo bom videla upedenano. Toliko (lepih) spominov, toliko besed, dotikov in objemov.

Ne, nikoli več ne bom tista oseba. Bo šlo kdaj navzgor? Ali bom samo celo življenje odrivala vse na stran in se delala da živim? Verjetno. Vse kar danes vem je to, da sem naveličana. Pa da moram jutri cel dan delat. Pa da ne smem biti solzna, ko se vrne domov. Ker bova šla oba samo v spiralo navzdol.

Je neodgovorno od mene, da živim svoje življenje, kot da ni nič? Je neodgovorno, da ljudje vame vlagajo čas, energijo in življenje, čeprav vem, da je vse skupaj tako zelo omejeno? Je mogoče doza zdravil premalo? Je to res nekaj kar si želim - povečati dozo? Tako kot sama nase kričim, ko me trese, vibrira v meni, “stara sem fakin’ 33+ in ne, tega ne bom prerastla, tega ne bom sfajtala”.  Ali ni vseeno, če ne trošim denarja iz zdravstvene blagajne, če samo malo odlaga neodložljivo? Več kot 15 let je od tega, kar sem obljubila nekim zvezdam Sahare, da pridem. Več kot tri leta je od tega, ko sem si obljubila, da bom pustila raku, da me požre, če se vrne. 

Saj vem, da to rečejo vsi, ampak - ne razumete. Enostavno ne razumeš. Ne moreš razumet kako se počutim. All - the - fuckin’ - time. Saj pridejo dnevi, ko je bolje, ampak na koncu koncev si lahko priznam edino, da mi gre vedno slabše. Besede enega tedna nazaj so obvisele nad glavo, ne bi jih smela reči na glas. 

Sem zato nefer? Ker vem in pustim ljudem, da trošijo čas, energijo, življenje na meni? 

Sedela sem na skali in jokala, ko sem pomislila, da bi skočila. Ne zato, ker bi bilo konec, ampak ker bi me Nia iskala. Kako naj pustim majhnega na tem hribu samega? Kaj če se ji kaj zgodi? To me najbolj potre. Sama misel kako bi me iskala, panika v njej. Ne morem, solze tečejo takoj. 

Depresija je kurba. Ali imam depresijo? Ali imam anksioznost? Tako slaba kot sem zadnje mesece, nisem bila n-i-k-o-l-i. Pa sem bila že slaba. Kaj me pomiri po 20 letih tega? Fizičen dotik dokler ne zaspim. Božanje po hrbtu, kot majhnega otroka. Zakaj ne pomijem posode? Ker ne morem!  Ali imam nočne more? Skoraj vsako noč. V valovih, včasih po dve ali tri na noč, vmes se zbudim, včasih kak teden sploh ne. In to odkar pomnim. 20 faking let. Nimam besed, da bi opisala kako zelo utrujena sem včasih. Kako zelo sem naveličana. Kako zelo imam vsega poln K. In kako “se ne spodobi” da si pri 30+ še vedno tak. Kako nimam komu povedat vsega tega, da pišem na en pozabljen blog, ki ga že leta ne bere več nihče, ki me pozna. Samo da povem. Samo da pride to iz mene ven. Samo da se delam, da me nekdo posluša. Ker samo enostavno ni fer teh občutkov obešat na nikogar. Ali pa se ne spodobi?

“Spet mineva še ena pomlad, ne, jaz ne bom preživel, jaz odhajam mlad ...”

Spomni me na ure in ure joka, ko je mesto že spalo, jaz pa sem na klopci pred oknom tulila v luno. Že pred veliko časa sem se prijaznila z dejstvom, da ne bom dolgo. Brez nekega posebnega dokazanega razloga, samo vem. Dobro, dejstvo je, da sem spet na antidepresivih, tokrat drugih in tokrat že več kot 2 meseca in se enostavno ne sestavim zares. Pa to mogoče še ni tako hudo. Verjetnost, da se bodo spremenjene celice na materničnem vratu ponovile, je precej velika, so mi že takrat povedali. In jaz se ne bom več fajtala, ker ne vidim več smisla. Ampak sem ok s tem, sprijaznjena. Vem, da ni prav, ker občasno bleknem kaj takega ljudem, ki tega ne vedo. V bistvu je grdo. 

Po vseh pravilih in etiketah, sem srečna. Imam partnerja, ki mi je ne samo (skoraj že) mož ampak tudi partner in crime, hikking buddy, najboljši prijatelj in nekdo, ki sem si ga cel življenje vizualizirala, ampak nikoli iskala. Imava se noro lepo, podpira me v mojih idejah, je najboljši ljubimec, kot sem si mislila da je mogoče in intuitivno točno ve kaj potrebujem. Sem na svoji poti, da sem tista sprememba, ki si jo želim videti v svetu. Skratka, super sem. 

Pa nisem. 

Včasih se vprašam kako bi bilo, če bi izbirali drugače. Če bi v nekem trenutku vzeli priložnost in jo zavrteli v svoje življenje kot plesalec plesalko? Kaj bi bilo, če bi bilo, tista klasična.

Pa ni.

Vsi poznamo tisti občutek, ko se vračamo na neko imaginarno točko, ki se nikoli ni zgodila. V občutek, ki ga zares nikoli sploh ni bilo. V odnos, ki je sicer obstajal, ampak na neki drugi ravni kot sami sebe prepričujemo.

Poročila se bom. Tega še nisem napisala, ampak je resnica. Čez dobrih 200 dni. Prstane imava izbrane. How does that make me feel?

Pridejo sekunde ko so planeti v ravni črti. Ko se spomnim nekega preteklega življenja poeta, sanjača, nekje v tuji deželi, pod nekimi drugimi zvezdami. In hrepenim po teh trenutkih. Po tistem občutku leta 2012, od oka. Ko sem ležala vsa blesava v prikolici in sanjala o njenih laseh. Samo tistega enostavnega občutka, tako lahkotno, tako enostavno. Pretvarjam se, da bi takrat naredila nekaj drugega. Saj vsi poznamo idejo, da bi bil en dan “zastonj”? Da bi obstajal en dan, ki bi se ga spomnil samo ti, ko bi se ponovil isti torek dvakrat? O tem sem sanjala leta, imela debate, ideje, sanje. Kako enostavno razmišljanje. Naivno.

Danes sedim tu sama, verjetno prvič v dveh letih in se samoanaliziram. Kako deluje navezanost, patetika, attachment, ki ga nikoli nisem želela, vendar brez njega sploh ne znam. Lovim se, ko sanjam o nekem pobegu, se ob tem zavedam, da se ne moreva prenažret drug drugega in da bi zelo verjetno funkcioniralo. Če bi ... 

Toliko sanj, toliko idej, ujeta med rutino in udobnim a avanturističnim življenjem. Med tistim kar me veseli, ko lovim svoje sanje čisto počasi in med realnostjo, ki je v bistvu neprijazna, ampak to namenoma ignoriram. Rabila bi odklop, da se v miru znanaliziram, ustavim, uglasim in predvsem umirim. Tisto vipassano, ki sem jo zamudila že drugič, retreat za katerega nimam jajc, trek ki ga ne upam in meltdown ki bi verjetno sledil. Počasi se sprijaznevam (kot da je to beseda), da ne bom nikoli preživela enega leta v templju, kot je bila moja tiha želja toliko let. 

Ker zvečer popijem en črni čaj z ovsenim mlekom, zaklenem vrata, odigram eno igrico na telefonu, pogledam če imam budilko in zaspim preveč po diagonali. Ker sem se vkalupila in me v bistvu zares ne moti.

Tedni se vrtijo in spet sem se znašla nekje med občutkom nepričakovane nostalgije sredi noči in neprijetnih občutkov, ki sem jih že skoraj pozabila. Bila sem del krdela, ki sem ga imela rada. Potem je malo zraslo in potem je še malo zraslo, se spremenilo in potem se spet spremenilo tako, da sem postala jaz tisti moteči ali nezaželeni člen. In v bistvu je ... bolelo. Še danes me boli, malo ker sem izgubila nekaj kar sem imela res rada, malo pa zato ker se počutim trapasto biti obrekovana od ljudi, ki jih imam še vedno rada. 

Ampak svet se vrti naprej in ni mi hudega, ne znam pa čisto mimo tega, ker se srečujemo pogosto in ker se ljudje nekaj delajo. Vrtimo se v nekem neiskrenem plesu, včasih neprijetno, včasih pa tako mojstrsko zaigrano, da je vse super. Danes se mi je treslo telo in potrebovala sem ubesediti svoje besede, da bom lažje spala. Morda pa bom spet tako nostalgično prijetno objela kakšnega prijatelja z drugega konca planeta? 

Zunaj se že bohoti pomlad, vse je zeleno, jaz dneve preživljam nekje med pasjo psihologijo, človeško psihologijo in Netflixom. Umirila sem se, manj se jezim, poskusim se čim manj kremžiti, načrtno sproščam mišice obraza in živim na kratki rok, kot mi paše. Ker nikoli ne veš kaj bo čez eno leto. Življenje se spreminja, vrt raste, služba je, večeri in jutra dišijo po ljubezni, dnevi pa samo bežijo. Delam veliko pa v bistvu niti ne tako veliko, na nek način sem del velikega panja, kot sem sanjala pred letom ali več. Ampak mehkeje je in bolj sončno, kot sem mislila. Včasih se stvari poklopijo. Vem, da sem to rekla že nekajkrat. Zaenkrat vse kaže kičasto dobro in ni težko razmišljati o malo bolj daljnosežni prihodnosti. Ne pogrešam drame in prepirov, daleč od tega, paše mi ta mir in mehkoba odnosa. Velikokrat prisluhnem tišini, pogosto grem samo pogledat ali ima solata že večje liste in ali so vsi fižolčki že zunaj. 

Nehote skeptično pomislim na to, da sem že tolikokrat verjela. Štejem mesece obljub, štejem besede in štejem obljube. Nehote se zavrtim nekam pod nebo in pozabim na realnost tukaj in zdaj. Koliko ljudi je šlo, koliko življenj sem zamenjala. Iščem sebe v prepletanju dveh in se spet sprašujem ali je to le zaljubljenost ali je to resna ljubezen. Je v tej ljubezni res sama sedanjost in sama prihodnost, kot čutim? Iskreno verjamem, da je res. Rada bi napisala, da prvič res tako čutim, pa se bojim, da to ni res. 

Moja neumna glava enostvno v arhivu ne hrani takih spominov. Enostavno mi ne pusti ohranjati preteklosti v možganskih predalčkih. Drobno se spomnim le, da sem pisala tisti zapis avgusta dve leti nazaj, za eno leto veze, s figo v žepu, da sem si malo lagala in to dobro vedela. Še bolje se spomnim odziva, ki je brez dejanskih besed povedal vse. Pa nisem hotela slišati. Spomnim se, da sem namenoma zavrgla slišan dvom. 

To je en izmed citatov, ki smo jih vsi videli. Ničkolikokrat. Pa se mi zdi tako zelo na mestu zame. Poleg vseh tistih kako naj bomo hvaležni bivšim, da vemo česa si ne zaslužimo ali kako si zaslužimo boljše. Pa ne bom derogatorna. V bistvu sem hvaležna Vesolju, da se je vse odvilo kot se je. Sploh zadnja epizoda, skoraj točno na dan eno leto nazaj. Tako neskočno srečna sem, da se je zgodila cela štala Malte, kot velika klofuta, velika budnica, in še bistveno srečnejša, ker sem ji malo da ne ušla že za en las. Hvaležna sem Angelom, ker sem prepričana, da so bili z mano tam tiste dni. Prepričana sem, da so mi sledili na vsakem koraku, da sem pazila nase. Zato se tja še vrnem, ker Malta je lepa in je praktično nisem videla.

Jutri bo (šele) pet mesecev. Zdi se mi, da čas leti prehitro, po eni strani, po drugi pa nikamor. Mogoče zato, ker sva začela takoj. Mogoče zato, ker je enostavno kliknilo in sva skupaj vse dni od prvega (manjkata mogoče ene dva). Mogoče zato, ker živiva skupaj že skoraj ves ta čas. Mogoče zato ... ker je to enostavno to? Ker pač je. 

Lahko bi napisala vse tiste sladke stvari, ki so v bistvu res. Kako se je nekaj najlepšega zjutraj zbudit z njim. Pa o tem kako spiva skoraj izključno tako da se dotikava. Pa o tem da bistveno preveč časa preživiva blizu. Pa o tem kako si želiva skupne prihodnosti. Pa da sva oba malo obsedena. Pa o planih, pa o pogledih, pa o vonju, pa o samozadostnosti, pa o skupnih forah, vrednotah, željah, občutkih, dogodivščinah, planih in sanjah, pa pa pa pa ... pa o tem kako neskončno obema paše. Pa ne bom nakladala. Ker v bistvu nima veze. Edino kar šteje je, da so se stvari poklopile.