Spet sem v obdobju bežanja. V obdobju iskanja neke pomiritve, božanja po hrbtu in iskanje glasu, ki pravi, da bo vse v redu. Iskreno, nikoli nisem planirala, da bom živela tako dolgo. Vem, sliši se morbidno, ampak je resnica.
V svoji želji po dvojini, po pripadnosti, po družini, sem spletla zakon. Malo sem ga izsilila, nehote, ker me je bilo strah. Hotela sem biti večno - od nekoga. Takoj, zdaj, prec, ... prehitro. Vedela sem kaj si želim in temu nataknila prstan. Dokler se niso oblaki razgrnili in so maske popustile. To niso maske, ki jih nekdo obleče, da bi nekoga drugega zavedel, to je kostum, ki ga oblečeš, ko greš na ples. Ko greš iskat soplesalko, make-up, ki ga nosiš, kot začasni tattoo preko celega telesa. Saj traja, mesece, tudi leta, dokler ga ne načne morska voda, čas in raztezanje kože skozi leta. Ne izgine iz enega dneva v drug dan, ampak počasi bledi, kot tisti delfinček, ki si si ga dala pred morjem pri petindvajsetih.
In kako sem se na to odzvala jaz? Sem človek, ki ogromno da in si v zameno tudi ogromno želi. Ne prst, ampak roko z glavo vred. Če imam občutek, da nisem uslišana v svojih željah, sem grozno razočarana, žalostna in se umaknem. Kot polžek v svojo hišico. Ne za dolgo, ampak se moram umakniti, da zadevo predelam. Potem poskusim spet in spet in spet. Čakam. In poskušam. Kot zvesti zlati prinašalec na notranji strani vhodnih vrat, ki vsak dan čaka gospodarja in je vsakič neskončno vesel, ko ga poboža. Ampak ne več. Pri teh letih tega ne delam več. Mogoče, ker sem tako pogosto žalostna. Otopela. Razvila sem en hecen obrambni vzorec - ne pričakujem več. Ne predlagam več. Ne prosim več. Samo sem. In čakam. Uživam v pokrajini, ampak naučila sem se, da se ne izražam več. Verjetno bi imela kdaj pa kdaj uslišane želje, ampak naučila sem se, da v izogib bolečini enostavno ne pričakujem.
Spomnim se, tu pa tam spet naletim na kakšno staro sliko, tekst ali me ujame lastna misel, kaj sem si želela. Skoraj eno leto sem si vzela zase, preden sem spet šla v svet. Zacelila sem srček, sama sebe nahajpala, si navila samozavest (po kateri sem bila včasih tako znana, hecno) in šla v mlakužo dejtanja. Zbrala sem si adventure, mačkanje v postelji, štiri samostojne noge, odprtost in čustveno inteligenco. Vsaj tako sem mislila. Saj določene stvari so absolutno res, ampak najbolj pomembne pa so bile malo pomejkapirane. Tisti "fake it 'till you make it," je bil še kako pomemben. Spodbujala sem ga v stvareh, kjer sem znala in spodbujal me je v stvareh, ki jih je lahko ponudil on. Tako so sčasoma odpadle nekatere druge stvari. Najprej so se zmanjšale, potem pa ... Ker - nisem nič rekla. Mogoče sem prvih nekajkrat, potem pa sem nehala biti razočarana. Najprej so šli zajtrki v postelji, potem objemi kar tako, sčasoma je izginilo spanje v objemu, držanje za roke in sčasoma večina dotikov. Večina moje hrane za dušo.
Sanjala sem o nekom, ki bi me znal dvignit, ki bi me učil, ki bi me poslušal, ki bi bil čustveno bolj inteligenten od mene. Globoko v sebi sem si mislila, da si tega ne zaslužim. Sanjala sem o nekom, ki bi razumel moške in ženske pole, ki bi mu bilo vseeno za vloge in ki bi imel tisto francosko željo po dotikanju. Vsak dan, ves dan. Nekom, ki bi me gledal v oči, ki bi opazil, kdaj sem srečna in bi mi kdaj povedal, da sem lepa. O nekom, kjer želja ne bi izgorela kot sveča, ki ji zmanjkuje voska. O nekom, ki bi bil lačen dogodivščin, ki bi sanjal z mano, sam zase in me podpiral v mojih projektih. Sanjala sem Disney. In sama sebi govorila, da si tega ne zaslužim. Da takih ljudi ni, da nisem dovolj napredovala v osebni rasti, da bi znala parirati. Sanjala sem o nekom, ki bi me imel res res rad. Tudi leta kasneje. Nekom, ki bi se boril za naju do konca. Ki bi znal biti zame tu in me naučil kako je, ko nekdo - ostane.
Ampak vse kar lahko naredim je, da se vrnem nazaj. V tisto samoto, v tisti občutek samozadostnosti, v budizem, v meditacijo, v detachment. Da se vrnem nazaj k sebi in neham iskati nekaj zunaj.
Zato bežim. Zato že kakšno leto ali celo dve tu pa tam preverjam workaway možnosti, sanjam o delu na kmetiji v Franciji, da bi se učila jezika, se poigravam z mislijo, da bi pogledala za kak ashram, mogoče kakšen community, da bi lahko vzela tudi pse. Vse to, ker enostavno nimam srca samo oditi, da bi me iskali sošolci s svojimi psi, tako kot iščemo zadnji teden gospoda po Golovcu. Ampak če smo iskreni, najraje od vsega bi samo puf, izginila. Pod pogojem, da lahko tu pa tam pokukam nazaj. Ne bi šla nazaj, samo opazovala bi svoj bivši milni mehurček. Od daleč, brez pričakovanj, brez žalosti in predvsem brez vse te bolečine in razočaranja. Samo - PUF.