#rtvslovenija

Zakaj je medijska hiša Pro plus zapustila multipleks? Zakaj ne morejo državljani danes doma ali na vikendu prek sobne oziroma strešne antene sprejemati programov Pop TV in Kanal A? Zakaj morajo danes državljani plačevati še več za položnice zasebnih ponudnikov televizijskih paketov? Zakaj je danes za obveznih 12,75 evra na mesec, kolikor znaša RTV-prispevek, državljanom na voljo zgolj morda deset kolikor toliko resnih televizijskih programov? Se bo z multipleksa umaknil tudi Planet TV? Kaj bodo v prihodnje gledali državljani, ki si ob RTV-prispevku ne morejo privoščiti še položnice za kabelsko televizijo? Ne gre za vprašanja iz rubrike “kar neki”. Televizija je še vedno pomemben vir informacij za marsikaterega državljana. Še posebej v okolju, v katerem se prebivalstvo stara.  

Vroča razprava, ki jo je sprožila verižna reakcija Pro plus-operaterji-položnica, je nekako potihnila. Državni organi, med njimi varuh konkurence, sicer nekaj meljejo in preučujejo, a kakšne bistvene spremembe je težko pričakovati. Trg melje po svoje. Zasebni ponudniki televizijskih programov in storitev so enostavno izkoristili svoje priložnosti, česar jim ne smemo in ne moremo očitati. Jebat ga, tako gre to danes. Kot buldožer. Obrnimo se raje drugam - proti državi. Ker v tej zgodbi je zatajila država. Država bi morala v vojnah, v katerih se vse pogosteje spopadata javno in zasebno, ščititi svoje državljane. Omogočati bi nam morala vsesplošni razvoj. Strateško, z jasnimi cilji in kriteriji. Z vizijo. Omogočati bi nam morala razvoj tudi na področju informacij, medijev in vsebine. Da bomo razgledani, izobraženi, sproščeni, dobre volje ... Javno pa nam država ponuja televizijsko okolje 90's. Če ne bi Janševa vlada ustanovila parlamentarnega programa, bi bilo danes na Kolodvorski vse po starem. Praktično nič drugače od časov, ko je na zidu za vsakim težkim televizorjem ostajal značilen črn odtis. In če ne bi Janez Janša ustanovil še zasebne televizije, bi bil pogled prek sobne ali strešne antene danes še bolj omejen. V službi resnice gor ali dol. Razumete o čem govorim?       Ali ni Slovenija leta 2010 ugasnila analognih oddajnikov, s pomočjo katerih smo 52 let sprejemali televizijske programe? Zakaj se je sploh priklopila na digitalno televizijsko omrežje? Ker so to opravile pred tem že številne države in ker so tako pač rekli v Bruslju? Je sploh imela kakšno strategijo glede tega prehoda? Bolj ali manj se retorično sprašujem. 

Kaj se, dragi bralke in bralci, spomnite od tega – kot so ponavljali avtorji projekta - zgodovinskega dogodka? Strahov, da je treba čim prej zamenjati televizijske sprejemnike? Lahko se sedaj hecamo, vendar ni bilo malo takih, predvsem tistih z nižjo izobrazbo in dohodkom, ki so po digitalnem preklopu zasluženo pričakovali lepšo prihodnost na malih zaslonih. Brezplačni klicni center, ki so ga tedaj tudi s pomočjo študentov vzpostavili na Akosu, je delal s polno paro. Državljani so pričakovali več programov, pričakovali so boljšo izrabo javnih dobrin, ki jih sami sofinancirajo, skratka, pričakovali so kakovostnejšo ponudbo, več dogajanja doma in v tujini, več informacij. Predvsem tisti, ki si položnic za kabelsko televizijo ne morejo privoščiti. Dobili pa so tistih nekaj javnih in komercialnih programov, ki so jih tako ali tako do tedaj že prejemali prek anten. Boljša slika verjetno že zaradi nove tehnologije oddajanja ni bila ne vem kakšna pridobitev, a ne? Ali ne bi moral biti izobražen, informiran in aktiven državljan v interesu države, da bi bila tudi sama premo sorazmerno boljša?  

Ko sem tedaj delal intervju z Miranom Dolencem, direktorjem organizacijske enote Oddajniki in zveze pri Radioteleviziji Slovenija, je ta med drugim napovedal odpovedi na kabelsko televizijo in dodal, da je prihodnost, ki jo prinaša digitalna tehnologija, tudi plačljiva televizija. “V načrtu imamo vzpostavitev še kar nekaj multipleksov, s čimer bi gledalcem ponudili še večji nabor programov. (...) Pomembno je, da je naročnina za prizemni način sprejemanja signala bistveno nižja od kabelske, vsaj za polovico.” Govorilo se je o pravi mali revoluciji. Generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli je govoril o informiranju slehernega gledalca. Da je to velik slovenski korak v toku sodobnega razvoja, je poudarjal takratni premier Borut Pahor ob prisotnosti tedanjega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča. Tudi na Akosu so bili seveda pripravljeni.

In kje smo danes? Najprej so začeli propadati lokalni televizijski programi, ki bi lahko ob ustrezni medijski politiki polnili multiplekse. Švedska družba Modern Times Group (MTG) je zaradi nezdravega poslovnega okolja ukinila televizijo TV3. (Tudi) zaradi zakonodaje je kaj hitro odšel še norveški Norkring iz holdinga telekomunikacijskega podjetja Telenor, ki je upravljal komercialni multipleks, v projekt slovenske digitalizacije pa je vložil šest milijonov evrov. Še naprej so propadale lokalne televizije, med tem pa so lokalni šerifi začeli ustanavljati svoje medije. Po letih životarjenja sistema, na katerega je marsikateri državljan že pozabil (prav tako politiki in pristojni uradniki), je pričakovano odšel tudi Pro plus, ki ima v svojem portfelju kar pet televizijskih programov. Torej več kot primarna Televizija Slovenija, če odštejemo oba regionalna programa, saj javni televiziji na nacionalni ravni še ni uspelo vzpostaviti niti enega novega tematskega programa. Verjetno veste, kaj svojim državljanom za RTV-prispevek danes ponujata Hrvaška televizija in italijanski Rai …

“Država (in z njo Radiotelevizija Slovenija) je kot že ničkolikokrat doslej tudi v tej zgodbi državljanom obrnila hrbet. Namenila nam je vsega petnajst minut, da nas opozori, da je treba pohiteti z nabavo novega televizijskega sprejemnika ali pretvornika, da ne bi po prvem decembru zamudili šestih programov dveh televizijskih hiš. In Boruta Pahorja seveda,” sem novembra 2010, ko smo se v Sloveniji malce panično pripravljali na preklop, zapisal v komentarju v Dnevniku. Verjeli ali ne, Radiotelevizija Slovenija je tedaj podala odgovor na komentar: “Naši oddajni sistemi in omrežje niso postavljeni na hitro, nepremišljeno in brez jasne strategije, kot trdi novinar Blaž Petkovič, zato tudi ne dopuščajo ’nenavadnih reči’.”