Zdaj si upam priznat, da sem imela pred ogledom "hiške" zelo jasno predstavo o tem kaj si želim. Majhna kuhinja z lesenim "zguncanim" podom, premajhno kopalnico s starim bojlerjem, strme stopnice in mansardni prostor čez celo v svetlem lesu in s starimi jogiji po celi površini. Imela sem jasno predstavo o kuhinji na desni, mizi na levi, z vrezanimi imeni, klopco in morda celo majhno pečjo za vrati.
Zunaj malo zemlje, rože na robovih, nekaj sadnih dreves, predvsem pa vrtiček. Ograja iz najdenih vej, vsa kriva, a idealna zame, pokošena trava in za hišo pogled na zasnežene gore. Na levo večja hiša sosedov, jaz pa na vrhu hribčka, do katerega vodi samo razrit makedam.
Sanjala sem o lastnem stročjem fižolu, topli odeji ob pečki, ki jo zakurim vsako jutro. Nekaj glasbe, sveža meta in sprehodi po planinskem soncu. Videla sem že gamse, Olayine dvignjene uhlje in moj podpis v knjigah gostov na vršacih. Lepi rjavi pohodni čevlji, palica in vrvica za okoli pasu za Olayo. Studenčnica, vonj domačega kruha in sušenje jurčkov na peči.
Zato ... ne sprašujte me zakaj sem bila tako razočarana takrat, ko so moje sanje padle v vodo.
