#ljmaraton

Pejmo najprej malo nazaj, na konec letošnjega poletja. Imeli smo en luškan žur na obali, kjer nam je gostitelj zaradi napovedanih večjih količin alkohola častil tudi hotelske sobe (hvala Jan). Ko se z ženo okoli četrte ure zjutraj primajava do sobe, v kopalnici opazim tehtnico. Nisem se stehtal že vsaj nekaj mesecev, saj je domača vaga zaradi vseh selitev pristala v kartonasti škatli, ta pa v eni od garaž, kjer imamo shranjene stvari. No, moj buši je nakazoval, da sem zagotovo na trimestni številki, ampak, ko sem dejansko stopil na tehtnico mi je kar zaprlo usta. 107 kg! Nikoli v življenju nisem imel toliko.

Takoj naslednji dan sem se prijavil na Ljubljanski maraton in plačal štartnino. 21 km. To je bil edin način, da se zbrcam v gibanje. 42 ni bila opcija, saj bi umrl, časa za temeljito pripravo je bilo premalo (itak mi ni jasno, kako sem lahko pred 2 leti pretekel cel maraton) 10ka pa je bila spet premajhna motivacija, da bi se pred dogodkom pripravljal.

OK, odklikam vse potrebno, se prijavim in odvihram kupit nove tekaške copate. Pa mojo zagretost ustavi žena - ti veš, da je Ljubljanski maraton ravno tisti vikend, ko nas ni v Ljubljani? Šit! Gledam koledar, gledam obveznosti, aaaaa! Kaj zdaj? Štartnina je že plačana.

In mi klikne - če ne morem v nedeljo, grem pa malo prej. Traso polaratona poznam, samo pičim. Sicer je škoda, ker ne bom del tega norega vzdušja, a če ne gre, ne gre.

Pustimo to obdobje priprav, ki jih skoraj ni bilo. Nekaj malega sem sicer tekel, a v kosu ne več kot 5,6 km. Toliko, da razmigam stare kosti.

Včeraj sem dopoldan skočil na Gospodarsko razstavišče, pobral štartno številko, opravil še nujne službene obveznosti, popoldan parkiral na Kongresca, se preobul, preoblekel, telefon v žep, slušalke v uhlje in #sampejmo !

Nekje pri Bežigradu se spomnim, da če ni fotke, potem se ni zgodilo. Prvih par kilometrov je šlo tekoče. Kolikor pač gre, glede na semaforje, ostale pešce, popoldansko večerni promet po Ljubljani. Že dopoldan sem si uredil točke okrepitve, plastenko vode in sadno tablico. Prva me je čakala malo pred Vodovodno.

Ta zapis nima nič z volitvami, v hladilniku sem imel ravno to plastenko kamniške vode. Dobra je, dobil nov zalet. Naslednjo točko okrepitve sem si postavil na avtobusni postaji, pri Litostroju. Le da je tam ni bilo. Ne vem komu je zadišala moja plastenka vode v živi meji. Upam, da se mu je vsaj fajn zataknila :P Pa na zdravje!

V Dravljah sem moral nujno urediti neko službeno zadevo online, tako da sem kakšen kilometer prehodil, potem pa čez Večno pot, ki ni ponoči čisto romantična. Ker brihtna buča nisem vzel svetilko, sem bolj tipal kolesarsko stezo, ki gre čez gozd (edini del trase, kjer ni pločnika). Potem pa mimo Tehnološkega parka, čez Rožno dolino, po Tržaški in bam, nazaj na Kongresni trg.

Čas niti slučajno ni omembe vreden. A drugače je teči, ko so zaprte ceste namenjene le tekačem, sam pa sem se moral izogibati drugim pešcem, vijugati med ovirami, parkiranimi avti, čakati pred semaforji, pa tudi malico sem si vzel zelo na easy. Ne me niti vprašat od kod ekstra kilometer, nisem zavil v nobeno kafano ;)

Občutki? Fajn, jutro kasneje, ko pišem ta zapis, grem sicer malo težje po stopnicah, ampak ni neke večje panike. V nedeljo želim vsem tekačem top dan, včeraj sem pogrešal tisti nor filing na progi, ko folk ob progi navija, tisto vzpodbujanje sotekačev in kramljanje na progi. Ampak, tudi jaz imam nekaj, kar nihče v nedeljo ne bo imel - status prvega, ki je pretekel traso letošnjega polmaratona. Uradna statistika sicer tega ne beleži, ampak važno je, da je tek zabeležen v moji glavi.

Izjava policista na zapori ceste v Savskem naselju. Razlog veselja? Ker se je z najinim tekom končal njegov šiht in je lahko odprl promet.

Samo eden je lahko prvi. In samo eden je lahko zadnji!

Vsi, ki me vsaj malo poznajo, vedo da uživam biti drugačen. Včasih namerno, včasih nenamerno. Včasih namerno zavijem v drugo smer kot večina, včasih se to zgodi nehote. No, včeraj se je zgodilo čisto neplanirano. Sredi Jurčkove ceste, ki povezuje Trnovo in Rudnik (cca 28 km) sem opazil, da za menoj ni več prav veliko tekačev. V daljavi sem videl spremljevalna vozila, za katerimi je bila že kar konkretna vrsta vozil. No, potem nisem več gledal nazaj, samo še naprej. Muziko v slušalkah bolj na glas in pičimo.

Biti zadnji je fajn, spremstva sem imel več kot predsednik države

OK, ko te prehiti zadnji in ti prevzameš njegovo pozicijo to res ni nek blazen boost za ego. Ampak vsako stvar se da pogledati tudi iz druge perpektive. Imel sem poseben tretma, za menoj celo spremstvo z lučkami. In ko tečeš mimo ekip #ljmaraton (policisti, varnostniki, ekipe na osveževalnih točkah, pobiralci oznak) na progi so te neznansko veseli. Končno so dočakali konec delovnega dne.

(function(d, s, id) { var js, fjs = d.getElementsByTagName(s)[0]; if (d.getElementById(id)) return; js = d.createElement(s); js.id = id; js.src = "//connect.facebook.net/en_US/sdk.js#xfbml=1&version=v2.3"; fjs.parentNode.insertBefore(js, fjs);}(document, 'script', 'facebook-jssdk'));

25. oktober 2015. Dan, ko sem premagal samega sebe󾮖. In dobil potrditev za tisto kar že vem - da je ob meni najboljša ženska na svetu. <3

Posted by Matej Špehar on Sunday, October 25, 2015

Ko pride čarobna vila in te reši

Malo naprej od Štepanjskega naselja je želežniški nadvoz, kjer se cesta spusti in spet vzdigne. Tu sem še zadnjič ulovil predzadnjega, klenega možakarja, ki je imel vsaj 70 let. Po opremi sodeč je bil Francoz. Mu čestital za vztrajnost in energijo. Verjetno ni razumel kaj dosti. Kaj več nisva komunicirala, ker ga nisem več mogel uloviti. In ko se ti vedno bolj oddaljuje korenina, ki ima verjetno še enkrat več let kot ti padeš v krizo. S telesom nisem imel težav, kakšnega šprinta po 34. kilometru sicer nisi več sposoben, ampak hujših bolečin ni bilo. A v glavi se odvija bitka - kaj ti je tega treba, zavij s ceste, vsedi se, pokliči taksi, ne matraj se brez potrebe, kaj bi rad dokazal, že zdaj si pretekel več kot kadarkoli v življenju. Res, bil sem na tem, da pošljem vse v maloro in končam. Enostavno nisem več videl smisla. In malo naprej od Bauhausa, na Kajuhovi se mi nenapovedno pridruži Nives. In me skoraj dobesedno vleče zadnjih 8 kilometrov do cilja. Vse je v glavi, oz. v družini. Hvala, dobra vila. Brez tebe ne bi videl cilja.

Prepričan sem, da so ti bili hvaležni tudi vsi v spremljevalnih vozilih. Nekaj je gledati moško zadnjico, ko počasi krevla naprej, nekaj pa žensko, ki veselo poskakuje pred tabo.

Cela Slovenska je bila moja, samo moja!

Ko se 21ka odcepi in zavije proti cilju, ti pa nadaljuješ naprej, sledi cona izolacije. Prej tečeš v gruči ljudi, prej je ob cesti polno navijačev, potem tečeš sam, občasno te vzpodbudi kakšen varnostnik ali ti zaploska kakšna gospa iz domačega vrta. Ko si prvo polovico proge navajen šundra, ti potem ta kar malo manjka. A na koncu, ko sem tekel skozi staro Ljubljano, mimo magistrata, Tromostovja, sodišča in zadnje metre pred Kongresnim trgom se je vse vrnilo. Nor filing, Nives se je na Slovenski umaknila s proge in cela cesta je bila samo moja. Vsi mimoidoči ti ploskajo, vzpodbujajo, žvižgajo. Imel sem občutek, da sem pritekel prvi, ne zadnji. Zaradi tega zadnjega kilometra je bilo vredno preteči še ostalih 41.

42 km za 42 let

Včeraj po maratonu me je Nives dostavila na TV Slovenija, kjer je potekalo snemanje oddaje Vse je mogoče. Ne, nisem bil gost kot zadnji na maratonu. Sem se sicer Robežniku ponujal, da lahko pridem direkt na Vikend paket, pa ni prepoznal dobre zgodbe ;) . Prišel sem delat, nedelja kot nedelja. Mimogrede, hvala nacionalni TV hiši za garderobo in tuš. In v studiu pred snemanjem so deževale čestitke. Fajn občutek. A najbolj sem si zapomnil vprašanja: “ne razumem ljudi, ki tečejo in se matrajo, zakaj je to treba? To zame ni normalno”. In v tistem, se mi je zabliskal pred očmi napis, ki sem ga opazil na majicah nekaterih tekačev. Fuck the comfort zone! Ko enkrat premagaš samega sebe si največji zmagovalec. In vsak kilometer je bil zame eno leto mojega življenja. Ki sem ga zmagal!

Ja, res je. Lani in predlani je bil cirkus okoli maratona, točneje 10ke in 21ke. Priznam, tudi letos me je malo matral sindrom klovna, a ko je moj lanski sotekač Pečo razglasil predajo (možakar si je med treningom poškodoval Ahilovo tetivo) in sem ostal sam, sem to sprejel kot najboljšo možno popotnico.

Ker z 42ko ni šale! Vsaka izgubljena energija za zbijanje šal, igračkanje s kamercami, živčne vojne s tehniko me lahko na koncu stane tiste zadnje atome moči, ki jih bom prekleto potreboval.

Tako da sori, letos ne bo šova. Zagotovo bo padel kakšen tvit, tudi Periscop znam ven potegnit, na FB bom zjutraj napisal kakšen post, ampak to bo tudi vse. Prečekirajte pa moje profile zvečer. Če ne bo nikjer nič, nobenega jamranja in smiljenja samemu sebi, zna biti, da ležim v kakšnem jarku. Prepoznate me po številki 2611 ;)

Cincaril sem do zadnjega, čeprav sem čisto potiho to že omenil na blogu Srce Sloveniji ob koncu akcije. A sem to previdno pokril z množico ostalih črk, da so to dojeli le redki.

Pred dvemi leti impulz, spontana odločitev, 10ka, dajmo naresti nekaj norega. In sem preživel (video). Lani dvojna doza, 21ka v duetu s Pečnikom (še enkrat sori, ker te nisem opozoril na robnik in si nepričakovano hrbet odložil na travo).

Letos pa čisto potiho, kot bi se bal sam sebe, na najvišjo cifro. 42 kilometrov za 42 let. Brez pompa, brez spremljevalcev, prijava na tiho, še sam sebi bom šel na živce, ne rabim nikogar okoli.

Ja, pripravljen sem bolj kot kdajkoli v življenju, superge matram že od poletja. A zagotovo mnogo premalo za zalogaj, ki je pred mano. Lani mi je bila mantra “Ni izziv iti na maraton pripravljen, izziv je iti nepripravljen” smešna, letos mi ni.

Je vse res v glavi, kot pravi Markovič? Vprašajte me v nedeljo, 25. oktobra. Enkrat popoldne. Mogoče bolje zvečer ;)