#ge015

A kot je sprva kazalo, dobri gospodarski indici še vedno niso dovolj prepričali volivcev, ki so glede na javnomnenjske ankete konservativcem namenjali enako podporo kot laburistom Eda Milibanda. V tokratni volilni kampanji je bilo veliko govora ravno o življenjskem standardu ljudi in ali se gospodarski uspehi odražajo tudi v življenjih navadnih ljudi. Tukaj so pomembno vlogo odigrale manjše stranke kot so Zeleni, Škotska nacionalna stranka (SNP) in Neodvisna stranka UKIP, ki so se postavile nasproti “uveljavljenim” strankam in na stran malega človeka. Kakršenkoli naj bi že bil rezultat volitev prejšnji četrtek, so si bili analitiki enotni, da tokratne volitve predstavljajo nepovratno spremembo britanske politike.

In še kako prav so imeli. Četrtkove volitve so bile veliko presenečenje za vse. Še voditelj prenosa rezultatov vzporednih volitev na BBC, David Dimbleby, je bil vidno osupel, ko so se številke pokazale na zaslonu. Več tednov zapovrstjo so namreč vse ankete kazale, da so si konservativci in laburisti bok ob boku, še manj pa si je kdorkoli predstavljal, da bo konservativcem uspelo zagotoviti absolutno večino v parlamentu. Kaj torej pomeni popolnoma konservativna vlada za Britance? Zagotovo si bo David Cameron še naprej prizadeval za nadaljevanje varčevalne vneme, ki se bo poznala predvsem na dostopnosti in kakovosti javnih storitev, kot so šolstvo, lokalna samouprava, kultura in zdravstvo. Poveden je podatek, ki ga je izpostavil voditelj ene izmed volilnih debat Jeremy Paxman, da se je od začetka Cameronovega prvega mandata leta 2010 do leta 2015 število organizacij za razdeljevanje pomoči s hrano povečalo s 66 na 420. Četudi bodo konservativci imeli zadostno večino v parlamentu za sprejemanje zakonskih ukrepov, Cameronova naloga tokrat ne bo nič lažja. V prejšnjem mandatu so koalicijski liberalni demokrati delovali kot zavora radikalnim predlogom konservativcev za krčenje države in javne porabe in tudi kot izgovor liberalnega dela konservativcev, med katere spada tudi Cameron, pred zahtevami bolj desnega krila stranke. Sedaj bo Cameron lahko vlado sestavljal sam, a bo za to potreboval disciplino in celostno podporo znotraj lastne stranke.

Potem je tukaj še referendum o spremembi članstva Združenega kraljestva v EU, ki ga je Cameron na pobudo upornikov v lastnih strankarskih vrstah obljubil pred letom 2017. Medtem ko so bili kapitalski trgi navdušeni nad ponovno zmago konservativcev, bosta naslednji dve leti še kar turbulentni za britansko gospodarstvo. Različne analize, tako vladne kot nevladne, so pokazale, da bi Združeno kraljestvo ob morebitnem izstopu iz EU povzročilo beg kapitala v Frankfurt, saj bi to pomenilo več negotovosti in nove birokratske ovire pri trgovanju z ostalimi evropskimi in svetovnimi trgi. Ena od potez bo tudi verjetno zaostritev odnosa Združenega kraljestva do Evropske konvencije o človekovih pravicah. Do sedaj jim česa takega ni uspelo načeti, saj so venomer naleteli na blokado koalicijskih partnerjev. Tokrat bodo imeli proste roke. Toda, eno so zahteve in kaprice konservativcev na Otoku in drugo mednarodnopravne obveznosti in pričakovanja drugih držav, ki ne bodo želele posegati v obstoječe dogovore.

Mogoče britanski konservativci zgledajo mili in prikupni, če jih primerjamo z domačo SDS, a kljub naporom modernizacijske agende Davida Camerona, ki naj bi naredila konservativce navadnim ljudem bolj priljubljene in dostopne, politično in ideološko gledano niso nič manj agresivni od železne vladavine Margaret Thatcher. Kvečjemu bi si upal trditi, da bo naslednja konservativna vlada še bolj neusmiljena v nadaljevanju neoliberalne preobrazbe britanske družbe, bolj kot si je Thatcherjeva kadarkoli upala ali želela.

Alen Toplišek