#dirtyskunks

Kot njihova glasba, se je tudi kariera benda Earth odvijala počasi, a odločno. Z vsakim albumom so se nekoliko odmaknili od prejšnjega in tako vztrajno izboljševali svojo izjemno vizijo. Dylan Carlson si že ves čas prizadeva iz riffov izvabljati trenutke nenavadne lepote in premisleka. V njihovih zgodnejših posnetkih se je trenutek čistega rocka prelomil naravnost skozi prizmo glasnosti in povratnega brnenja, v dvojčku Angels of Darkness, Demons of Light iz let 2011 in 2012 pa prek redko posejanih interpretacij folka.

Carlsonu in bobnarki Adrienne Davies, ki je že dolga leta njegov kontrast, je na albumu Primitive and Deadly, desetem studijskem izdelku zasedbe, uspelo zaokrožiti kar 25-letni ustvarjalni ciklus zmaja, ki golta svoj rep, hkrati pa odkrivati nove usmeritve v svojem zvoku. Sploh prvič v raznoliki drugi fazi so si dovolili biti rock bend brez vsakih okraskov ali olepševanja.

Brez dvoma je v središču glasbe, ki jo producirajo Earth, vedno Carlsonova kitara, a jo je nenehno obkroža raznolika instrumentacija. Tokrat ostaja ključen dialog med Carlsonom in Adrienninimi bobni, podpira ga naklonjeni bas Billa Herzoga (Sunn 0))), Joel RL Phelps, Jesse Sykes in the Sweet Hereafter), dodatno pa ga krepi več plasti kitarskega zvoka izpod prstov Bretta Netsona (Built To Spill, Caustic Resin) & Jodie Cox (Narrows).

Morda pa na albumu Primitive and Deadly največji zasuk vstran prinašata dominantna gostujoča vokalista Mark Lanegan in Rabia Shaheen Qazi (Rose Windows), ki earthovske tradicionalno proste meditacije preobrazita v nekaj, kar se približuje tradicionalnim strukturam v popu.

V skladbi Rooks Across the Gates, ki je slogovno najbližje v folku navdihnjeni modaliteti albuma Angels of Darkness, Carlson pokaže do zdaj svoje najbolj lirično muziciranje, na podlagi česar nastane skoraj simbiotično razmerje med njegovim igranjem in vokalom starega prijatelja Marka Lanegana. Po drugi strani pa posnetek Zodiacal Light na podlagi zblaznjene jazzovsko rockovske transcendence poznih šestdesetih v San Franciscu, kot jo najdemo na njihovem albumu Bees Made Honey in the Lions Skull, zvok hitro prilagodi v sladkobno ljubezensko žalostinko za uro duhov. Predstavljajte si Jefferson Airplane z močnim odmerkom mandraksa in Aleisterja Crowleyja.

Nasprotujoče si težnje benda, ki se vedno žene naprej, hkrati pa brska po svoji zgodovini, se odsevajo v njihovih podvojenih snemalnih lokacijah, namreč v Ranchu de La Luna v mističnih višavjih puščave Joshua Tree v Kaliforniji, kjer so za osrednjo temo vsake skladbe snemali ure in ure meditacij, dokler se niso vrniti s Seattle, kjer so v Avastu montirali, aranžirani in razvijali posneti material s pomočjo povratnika, sicer dolgoročnega sodelavca Randalla Dunna (ki je bil sicer glavni pri snemanjih albumov Hex, Bees Made Honey in the Lions Skull in Hibernaculum).

Album Primitive and Deadly, izrazit, gost in prignan do skrajnosti, pa tudi melodično bogat in ovijajoč, utrjuje položaj zasedbe Earth kot edinstvene točke v zgodovini rocka.

EARTH so: * Adrienne Davies – bobni in tolkala, * Dylan R. Carlson – električna kitara in druge naprave * Bill Herzog – električni bas

Splet: www.thronesanddominions.com Facebook: www.facebook.com/thronesanddominions Založba: www.southernlord.com

Black Spirituals je oaklandski duo, ki ustvarja zvok. Njuna glasba temelji na ekstatičnem srečanju melodije, ki jo z elektroniko in kitarami generira Zachary James Watkins, ter akustičnih tolkal, po katerih v ritmu srčnega utripa udarja Marshall Trammell.

Watkins in Trammell si na odru izmenjujeta ideje v neprekinjeno razvijajočem se dialogu med njunima glasbenima pripovedma, iz česar sproti nastajajo improvizirane kompozicije. “Najina glasba je odločen mehanizem,” pravi Trammell.

Njun zvok opisujejo kot brnečo valujočo krajino globokega zvoka naraščajoče jakosti in zadušenega elektronskega brnenja, v katerem se zlivajo analogni sintetizatorji, kitare, klaviature, bobni, tolkala in elektrika.

Veseli december se je otvoril s hitrimi trash ritmi v zavetju kluba Channel Zero, ki je na svoj način bolj intimen od svoje sosede Gale Hale. Zgodnja ura začetka koncerta mi je še enkrat več odtegnila ogled prve predskupine, tako da se z Adimiron vidimo v naslednji vojni.

Druga skupina na (po)slušalnem listu tega večera so bili Italijani Extrema. Priznati moram, da me s prikazanim niso pretirano impresionirali. V vseh letih obstoja bi se pričakovalo da vedo, da do ovacij s strani občinstva prihaja spontano - se jih ne da izsiliti z improviziranimi monologi na odru. Primesi Groove metala, ki se pojavljaju v njihovem novejšem opusu popestrijo njihovo pretežno žanrsko ujetost.

Ura se neusmiljeno premik naprej in kot bi mignil Extrema pripreljejo nastop h koncu, oderski tehniki ustrenzo preuredijo oderske elemente in čas je za nemške Dew Scented, ki so slovenskim logom še kako poznani. Od zadnjega njihovega nastopa na Metalcampu je minilo že 6 let! Od orginalne zasedbe na odru stoji le še pevec Leif. V lanskem letu je bend doživel silovite premike (nov kitarist, basist in bobnar). Kljub vsemu, še vedno zvenijo več kot dobro. Njihovemu nastopu je nekoliko zagodel le ton - vokal se je izgubljal v trash vrtincu kitar in bobnov.

Okoli pol enajstih smo dočakali trash legende Death Angel. Tako kot njihovi predhodniki so imeli tudi sami pred nekaj leti kadrovske spremembe - leta 2009 sta v skupino vstopila nov bobnar in basist. Občinstvu so ponudili to, po kar so prišli - surovi in prvinski trash metal, ki poslušalca za nekaj trenutkov brez večjih problemov izstreli nazaj v 80. leta.

Death Angel so nam novejše pesmi servirali v paketih, pomešanih med starejše klasike. Med samim nastopom si niso jemali pretirnih odmorov, a so kljub temu zaključili z nedeljskim rajanjem krepko čez polnoč. Kot zanimivost naj povem, da je pevec Mark tekom nastopa nosil majico skupine Witchcraft, ki je slogovno precej oddaljena (igrajo doom metal)... Vedno je lepo videti podporo mlajšim s strani starost brez nepotrebnih žanrskih preprek.