#virant

Tako se razlikuje od Viranta in Pahorja, ki sta predstavnika »nove politike«, take brez kakršne koli ideološke ali drugačne politične navlake, zagovornika čistega upravljanja družbe po nekih »nevtralnih« in »objektivnih« kriterijih ter pravilih.

Poenostavljene delitve na domobrance in partizane znajo (očitno) biti tudi  učinkovito ideološko (v negativnem smislu) sredstvo potvarjanja realnosti. Krinka oz. alibi za nekaj, kar poteka v ozadju in kar želimo skriti pred nadobudnim očesom javnosti.

Naj se ljudje prepirajo o tem, kdo je pobil in trpinčil koga 60 let nazaj, medtem ko oblastniki po hitrem postopku skozi parlamentarni trak pošiljajo »nujne« zakonodajne predloge za izhod iz krize. Naj našo političnost definirajo zgolj pripadnost in simpatiziranje s črnimi ali rdečimi, ne pa resnične (in po mojem mnenju bolj pomembne) ideološko-politične razlike med različnimi strankami na področju gospodarstva, okoljevarstva, družine, mladih in ostalih ključnih družbenih vprašanj in skupin.

Razumni in pametni ljudje po eni strani govorijo o preseganju ideoloških delitev in preusmerjanju pozornosti od ideoloških razprav, po drugi pa v njih sodelujejo in jim tako dajejo pogon. Tako kot jaz zdaj, ko pišem ta spis. Kot posledica razumevanja tega paradoksa bi se lahko počutil (so)krivega, a kaj ko se hkrati zavedam, da kot družbena bitja ne moremo uiti ideologijam (sistemom idej z drugimi besedami) in njihovim vplivom na naše dojemanje družbe in njenih akterjev.

Če gledamo na ideologijo skozi marksistično prizmo, potem ta deluje in se nadalje proizvaja ter širi preko podajanja neke zmotne in iluzorne predstave realnosti ljudem. Ta iluzija oz. lažna zavest, o kateri so govorili že Marx, Gramsci in tudi Žižek, vzdrži toliko dolgo, kolikor so ljudje v ne(za)vednem in ne prepoznajo njene prave logike. Njena učinkovitost se kaže in povečuje ravno z nerazumevanjem njenega prikritega namena.

Stroga delitev družbe na tiste, ki se radi spominjajo življenja pod nekdanjo Jugoslavijo, in tiste, ki v vsem rdečem vidijo zlo, je sama po sebi ideološka. Uporabljena je ravno z namenom izmikanja pravim problemom, ki pestijo našo družbo.

Prav tako je ideološko motivirana in izrečena vsaka izjava, ki poziva na in obljublja odpravo ideološkosti in političnih razprtij. (So)krivci tukaj niso samo razni Viranti, Pahorji in Žerjavi, ampak tudi prenekateri spoštovani posamezniki in posameznice v nevladnem sektorju, akademski sferi, predvsem pa v gospodarstvu. Želja po obuditvi plebiscitne enotnosti slovenskega naroda ni nič kaj manj naivna, kot je vera v dobro brezvrednotnega kompromisarstva in konsenzualnosti.

Zmerni sredinski politiki slepo verjamejo v zmožnost enoumja v ključnih časih za našo družbo, kot so trenutni krizni, hrepenijo po njej, saj le tako vidijo rešitev za razvozlanje družbenih protislovij. Hkrati pa so sami ujeti v neko partikularno ideologijo, ki prikazuje realnost kot post-politično in post-ideološko, družbeno realnost, ki je poenostavljena, objektivizirana in zombijevska.

Ta zrelativizirana in razvrednotena fantazija družbe, ki jo idealizira oz. (ne)hote ideologizira zmerna »politika-ki-je-postala-zgolj-tehnično-upravljanje«, je kot kava brez kofeina, cigaret brez nikotina. Družba brez družbenosti, politika brez političnosti.

Alen Toplišek