#samec

@samecoin​ requested ⟶ oliver and company (1998)

„Smeji se, hlasta in se duši, preveč je pijan, da bi ga bilo strah. Slana voda, ki jo požira, se zdi enako opojna kot viski. Od časa do časa ujame neverjetne poglede na Kennyja, kako šviga v nekakšnem padajoč penast prepad. Potem pa se George, osredotočen na svoj lastni obred očiščevanja, še enkrat s široko razprtimi rokami opoteče na odprto, da bi prejel osupljivi krst valov. Preda se jim popolnoma, očisti se misli, govora, razpoloženja, hrepenenja, sebe vsega, celotnih življenj. Znova in znova se vrača in postaja vedno čistejši, svobodnejši, manj. Čisto sam je povsem srečen, dovolj mu je zavedanje, da si samo onadva s Kennyjem delita ta element. Valovi in noč in hrup obstajajo samo za njuno igro. Medtem pa ne več kot dvesto jardov stran luči svetijo z obale in avtomobili švigajo gor in dol po hitri cesti ter svetijo s svojimi dolgimi žarometi. Po temnih pobočjih je videti svetilke v oknih suhih domov, kjer izsušenci suhoparno hodijo v svoje suhe postelje. Vendar sta George in Kenny begunca pred suhoto, saj sta pobegnila čez mejo v vodni svet, kot carinsko pristojbino pa za seboj pustila svoja oblačila.“

Odlomek se več kot prilega „novemu rojstvu“, ki ga doživi starejši profesor v romanu Samec, ki ga je spisal Christopher Isherwood (izšlo pri založbi Sanje). Še se spominjam – in najbrž se tudi ti -, ko sem pred nekaj leti videl zelo dober film A Single Man, v katerem je modni kreator/režiser Tom Ford na velika platna prestavil prav pričujoči roman. Film se je zdel kot sanje. Lepo oblečen maneken, kjer so sobe sijale v svojem glamurju in nepozabnem stilu, igralci (t.j. Colin Firth in Julianne Moore) pa so se okoli sprehajali s tako pokončno držo, da bi jih lahko zamenjal za čas slavnih hollywoodskih starlet in lomilcev src iz klasične dobe Hollywooda. Film je imel tako prepoznavno stilsko preobleko, da bi lahko Toma Forda zamenjal za Douglasa Sirka ali Todda Haynsa. Sicer se filma ne spomnil do potankosti – bolj mi je v mislih ostal prekrasen in čaroben, skorajda zasanjan ambient in občutek potujevanja -, tako da ne morem soditi, koliko sprememb in novitet – ali bolje razlag in lastnih interpretacij – je vključil v film oziroma koliko sta si roman in film podobna ali različna. Zato bom to pustil ob strani. Sploh zato, ker roman do neke mere kritizira čas, ko je bila Amerika v tranziciji. V času velikih dogodkov polpretekle zgodovine. Kritizira predvsem malomeščanstvo in ozek pogled „srečnih družin“ iz primestja. Srečnih le navidezno, saj se dušijo v polnosti predsodkov do drugačnosti. Glavni lik je pač homoseksualec. Kot ponazarja že sam naslov – samec. Osameli jezdec v letih, ki hodi okoli kot v nekem stanju transa rutin in delirija vsakodnevnih obredov. V pol snu. Nikoli se zares ne zbudi iz svoje zamaknjenosti. To je razumljivo, saj sanja pretekle sanje. Dogodke, ki so ga priklenili v območje samote in zaprtosti pred žarečim življenjem. Zdi se, da je potem, ko je izgubil svojo veliko ljubezen, nehal živeti. Ali bolje – živel le napol kot nekakšen mesečnik. Nekdo, ki hodi tudi v spanju, a ga preteklost priklene na svoje duri spoznanja in zavračanja danosti. Realnosti. Kot da namesto kruha in vode živi od spominov. Nostalgije. Kot da mu poklic profesorja književnosti služi kot nenapisana knjiga spominov. Avtobiografija brez srečnega konca. A naposled le spregleda. Svojo starost postavi ob mladost. Svoje staro meso postavi ob mlado meso. Ob energijo, ki črpa iz življenja. Pa čeprav le za eno noč - prepojen z omamnimi hlapi alkohola. Knjiga se namreč odvije zgolj v enem dnevu, kjer človek pogleda v prepad neskončnega vrelca sedanjosti, ki jo vedno znova zavrača. Preteklost da, sedanjost ne, kot si vseskozi prigovarja. Prihodnost pa sploh ne obstaja. A že en samcat dan je lahko dovolj, da začneš verjeti, da je to prvi dan začetka tvojega življenja. Kliše? Mogoče. Sploh, če mladostno razigranost in luč odneseš s seboj v onostranstvo, ki skozi srečo v nesreči pomeni preporod in poslednji krik zmagovalca.