#patrick demers

Povsem sem izžet. Pa ne zato, ker sem vstal ob 5.30, delal v službi kot mravljica celih deset ur in v oblaku dima kot hipnotiziran opazoval umirajočega goloba brez kril. Ne. Izžet sem zato, ker je posredi ponovno Kanada. Še so živi spomini na njeno glasbeno zapuščino (bi kdo rad v žilo post-rock?), ki je od posameznika vedno zahtevala celoten arzenal čustvenega angažmaja. Filmska produkcija ni kaj bistveno drugačna, kar sta dokazala dva filma, ki sem si ju za večerjo privoščil tokrat. Začel bom z ljubosumjem, končal v psihozi. Oba pa moram prositi za odpuščanje.

Ni povsem jasno, zakaj bi kdorkoli naslovil svoj film z uničujočo besedo ljubosumje. Mogoče zato, ker je to čustvo, ki ne spremeni le človeškega bistva in nravi, temveč pozitivno energijo spremeni v curek negativnega toka. Posredi je elektrika, ki človeka strese, a ga ne ubije vedno. To dokaže film Jaloux (letnica 2010, režija Patrick Demers). Film bi lahko sledil reku, da je ljubosumje protiutež ljubezni že vse od nastanka človeštva. In bo vse do tedaj, dokler človeštvo ne izumre. Ni ljubosumja brez ljubezni, in ni ljubezni brez ljubosumja. Tu vsekakor pride prav prispodoba gozda. Režiser je namreč naredil povsem prav, da je film postavil v odročno kanadsko divjino, kjer človeški trio odigra svojo tragedijo. Gozd je namreč lep simbol, ki ga bom uporabil kot metaforo za ljubosumnost. Ljubosumje je namreč poraščeno s starodavnimi drevesi, ki zakrivajo vdor sonca. Ko si v gozdu se namreč izgubiš v mikrokozmosu, ki vse podredi detajlu, nikoli pa ne vidiš celovite slike. Pokrajina kar izginja v veličini narave. Kot da bi mikro prevladal nad makro. Ljubosumje se prezrcali v posameznika, ki je izgubljen v tem gozdu. Ne najde prave poti, vsaka jasa se zazdi ista prejšnji. Vsaka smrekova vejica zrcali obraz ljubljene osebe. Do te mere, da meji že na obsedenost. Obsedenost, ki uničuje razmerja. Obsedenost, ki nekatere vodi na pota smrti, druge na pota izgube razuma, tretje na pota umora. Edina stvar, ki lahko obdrži par skupaj, je skupna skrivnost. Skrivnost, ki ju združuje, ali skrivnost, ki jo v samoti vsak zase tketa kot pajek svojo mrežo. Zato ne čudi, da lahko celo beseda ubija tako hitro kot dejanje. Ko tvoje drobovje razjeda ljubosumje si namreč slep. Nisi slep le v ljubezni (oh, kako oguljena fraza), temveč si slep tudi takrat, ko dvomiš. Dvomiš v sebe in drugega. Slep za besede in slep za dejanja. Ne vidiš dlje od svoje sence. Pustiš, da čustva prevladajo nad razumom. Mogoče zato tujca popotovanje vodi na sled maščevanja, par pa na pota ubijanja. Najbrž zato, ker sta se znašla v prelomnem sedmem letu zveze, ki lahko pomeni le dvoje – dokončno slovo ali večno skupno življenje. Sedem ni le pravljično število, temveč mejnik, ki v našem primeru predstavlja simbolno prelomnico, ki dvom spremeni v skupno vero. Film s počasnim tempom, ki triler spremeni v življenjski nauk.