#jezdec

I’m sorry. Or not. I enjoyed drawing him way too much.

Res je bilo nekoč pleme jahačev hobotnic. Bli so to neke vrste podvodni opičjaki. njihove samice oziroma žene so žiiveli v plitvinah različnih grebenov. So dihale na pljuča in so pol časa preživljale sicer nad gladino a vseeno v vodi. Oni pa so s svojimi hobotnicami prečesali vsa morja in dihali na pljuča...Vračali so se le ob velikih praznikih in toliko da so prinesli domov plen. Samice so ta plen potem skrbno čuvale in ga loščile. Bili so to neke vrsti plenilci na zlato. mogoče bi laho rekli da neki prvi gusarji. Menda so nekateri v svojem zanosu celo po rekah lutali in iskali zlata zrna...Vse kar se je svetlo vse so si vzeli za sebe. Vsak od njih pa je bil navezan na svojo hobotnico kot dandanes človek na svoje srce. Rojstvo mladih jahačev je soupadalo z rojstvi takozvanih modrookih hobotnic. Vse se je imelo zgoditi enkrat na leto in to na najdaljši dan v letu. Zanimivo je, da se je veliko oplajenje samic dogajalo ravno 6 mesecev prej na najkrajši dan v letu. Skratka tako jahači kot hobotnice so se zbudili in privekali iz sluza na približno isti čas in se v nekaj minutah združili eden z drugim. To so bili kot prijatelji. Ves čas–celotno življenje praktično skupaj. Ne zdej kot organi ampak kot bitja, ki so se čutila...morali so zadržati sicer neko določeno bližino parih kilometrov a če so predolgo ostali narazen so jahači izgubili svoj ostrino, hobotnice pa so modrost zamenjale za oranžnost. To pa se je tudi zgodilo res poredko. Skratka če je hobotnica umrla, je z njo umrl tudi jahač. Velikokrat so v tem primeru pozno v noč dolker so imeli moč žvižgali samospeve in obujali spomine. Družba jahačev(potovali so namreč v neke vrste tolpah) je naslednje jutro pobožala prijatelja jahača v slovo a on tega že ni več čutil, in odjezdila novim zlatkam nasproti.