Meja
„Deklica je sanjala, da ji telo odnaša v nebo, sama pa stoji pod njim in zre na cesto, na začetku katere stoji porušena stavba, ki se spreminja v posušeno trto. Njene veje se raztezajo v vse smeri in preraščajo nebo, nato pa se začnejo počasi manjšati, vse dokler ne ostane samo še ena. Deklica stoji ob njenem koncu in že nekaj časa čaka Boga, ko udari velika strela v barvi grozdja, vendar pa ne zagrmi.“
Redko se v slovenskem prostoru srečamo s palestinsko literaturo. Mladimi palestinskimi pisatelji, ki so razpeti med svojo rodno domovino in pohajkovanjem po svetu, kamor pošiljajo svoj glas, poln stiske, grenkobe, a tudi upanja in drugačnega pogleda na tozadevno stvarnost. Ena takih je tudi mlada pisateljica, dramatičarka in esejistka Adania Šibli, rojena leta 1974 v Palestini, ki jo slovenski bralec lahko spozna s kratkim romanom Dotik, ki je bil letos izdan pri založbi Modrijan. Tenkočutna knjiga, krhka in prežeta s tišino, barvami in slikovito pokrajino, ki izriše pogled majhnega dekletca, ki sprva sicer ni vpeta v burno in krvavo zgodovino svojega naroda, a nadroben pogled slika dva, različna in nasprotujoča si svetova, ki se med seboj spopadata in kličeta po predrugačenem stiku z realnostjo. Prvi pogled skriva njena brezmejna nedolžnost, vedoželjnost, ozaljšana s poezijo v prozi. Vsakodnevno rutino obsežne družine, kjer nihče nikoli ni poimenovan po ob rojstvu dodeljenem imenu, temveč sorodstvu ali bližnjem srečanju (npr. sosed, oče, mati, sestra, brat). S tem pisateljica poudari anonimnost, nevidnost palestinskega naroda, njegove usode, vpetosti v zgodovino. Nevidnost in neslišnost žrtev ter njihovih rabljev. Navidezno brezpomenske črte odnosov se počasi tkejo in spreminjajo v besede, ki ustvarjajo komajda slišne svetove razžaljenih ljudi, ki stojijo za čistimi ali umazanimi steklenimi šipami skozi katere nemo ali kriče opazujejo svet okoli sebe. Opazujejo z daljave, v osami, izolaciji, gledajo iz notranjščine v zunanjost. Pasivni opazovalci, ki jim deklica svojo posebnostjo in odkritim srcem, v katerem se mešata sramežljivost in radovednost, nadene obraze, iz katerih je težko razbrati njihove prepoznavne poteze ali geste. Tudi čustva redko privrejo na plan. Večinoma pomešana z žalostjo in bridkostjo, ki nas pripeljeta v drug svet, v katerega deklica stopa s počasnimi in potrpežljivimi koraki. To je svet realnega stanja palestinske države, ki ga določa črnina in vseprisotna žalost. Čas teče, nič ne reče, stvari in dogodki pa se ponavljajo. Smrt. Opisana s poetičnim vnebohodom, kjer ženske, zavite v prevladujoča črna oblačila, vranje ali krokarjevo zlovešča, monotona in enolična, nenehno jočejo, hlipajo in hlastajo za zrakom. Sabra in Šatila. Smrt enega brata. Smrt drugega. Opisana z lucidno, a domišljijsko retoriko pogleda nežnega otroškega bitjeca. „Nebo se, potem ko se je vanj dvignila bratova duša, ni spremenilo, ne v svojem molku ne po obliki ne po položaju.“ Ali bolje: „Materin jok je prešel v tuljenje in počasno gibanje zapestnic po bratovem obrazu se je pospešilo. Dnevna soba se je napolnila z ženskami in sestrami, ki so mrtvega brata poskušale iztrgati iz materinega naročja. Bolj ko so se naprezale, bolj se ga je oklepala, on pa je ostal brezbrižen do vsega okoli sebe.“ Morda je to svet poln zvokov in hrupa, a globoko v sebi ga določa tišina, ki nastopi po deževju in grmenju. Po padcu prve in zadnje bombe. Po izstreljenem rafalu iz puške. Tako v realnem kot prenesenem smislu. Tišina, ki zareže tako globoko, da postane nema tudi deklica in ljudje, ki iztegujejo svoje roke proti mehkem nebu nad sabo, a ga nikoli ne morejo zatipati. Iščoč odgovore Vsemogočnega in Vseprisotnega. Odgovore za svojo žalost in grenkobo, ki se kot rja zarije v meso in možgane. „Tišina ne bi mogla biti še tišja ali še hujša.“ Tišina „kot cena, ki jo plačaš. Tišina tudi kot kazen, ki te doleti...“ Pisateljica se namreč širšega konteksta, predvsem izraelsko-palestinskega vprašanja in konflikta, ne dotakne neposredno. Še beseda Palestina je omenjena le enkrat ali dvakrat. Povedi bolj ali manj le namigujejo na družbeni in politični okvir, v katerem so ujeti ljudje, ki naposled izgubijo vse. Ali pa nimajo nič več za izgubiti. Mož prevara ženo, sorojenci umirajo, otroštvo se sprevrže v težavno odraščanje, prepolno takšnih ali drugačnih preprek in nesoglasij, kjer se zdi, da dogodki, na katere človek nima vpliva, dokončno razkoljejo in uničijo družino oziroma idilo, ki jo poskuša prikazati nedolžen otroški pogled na spreminjajoči se svet. Roman je spisan tako subtilno in simbolno v nanašanju žarečih barv, prelitih v metafore, da tudi surovost, grozljivost in krutost postanejo žuboreč potoček besed in stavkov, ki si počasi utira pot skozi strugo, brusi kamenje in prod (tako kot osmisli svoje junake) ter naposled oblikuje pokrajino, prežeto z zgodovinskim spominom. Impresionistično in poetično. Poroka s človeškimi čustvi, občutenji in sanjami.
Ko se ti že zazdi, da si o palestinsko-izraelskem konfliktu prebral že vse, videl nešteto filmov, dvomil o možnosti spremembe in miroljubne rešitve večnega problema, pride film, ki se tematike loti občuteno in premišljeno. Politični kontekst se sicer še vedno zdi nerazrešljiv, klima napeta, obe deželi pa vztrajata na svoji strani okopov, ločeni z obzidjem in velikim številom oboroženih mož. A tisto, kar se spreminja, so ljudje sami. Njihov odnos do vojne in miru, saj verjamem, da so prav oni, navadni možje in žene, tisti, ki so naveličani vseh bombnih napadov, samomorilskih žrtvovanj, nasilja in sovražnega govora. Res je, da so mnogi, sploh fundamentalisti na obeh stran, še vedno prepričani, da možnosti miru nikoli ne bo obstajala. Obsojajoči terorizem, a hkrati nadležno vztrajajoči pri poznani sovražni retoriki, ki plamen le še podžigajo. Z njim pa strasti. Po vseh teh letih bi si Palestina zaslužila svojo državo, a judovske naselbine in novogradnje so njeno ozemlje razdelile na otočke, ki jih bo težko povezati. Niti mednarodni pritisk tega ne uspe razrešiti, ko Amerika stopi v bran svojemu zloglasnemu mlajšemu „bratu“. A dokler se spreminjajo navadni ljudje, verujoči v svetlejšo prihodnost, bo morala tudi politika s svojimi represivnimi sredstvi slej ko prej spregledati in se odreči svoji zavestni slepoti. Ali pač? Igra moči in strahovlade. Paranoje. Morda se bo rodilo še nešteto novih generacij, a dan, ko se bodo odprle meje, Izraelec in Palestinec pa si bosta podala roke, ne more in ne sme biti predaleč. Morda sem naivnež (res, res, priznam), idealist (mea maxima culpa), gledam z očmi pasivnega opazovalca na stotine kilometrov daleč, a vedno sem bil pacifist, verujoč v miroljubno razrešitev – pa naj še toliko mož in žena pokolje svoje nedolžne otroke. Obe strani sta trpeli, žrtev je bilo veliko, a če je vsaj malenkostna možnost, da skupaj sedejo za mizo odločanja in si pogledajo v oči, bi to morali že davno tega storiti. Vem. Tudi film A Bottle in the Gaza Sea (letnica 2011) je režiral tujec – Francoz. Thierry Binisti. A dam mu prav. Povezali in miroljubno spregovorili (celo zaljubili in spoprijateljili) se bodo običajni ljudje. Kot ti in jaz. Film so sanje, a dovoljene sanje. Sanje, ki že v uvodu rečejo STOP. Začetek filma je namreč zelo zgovoren. Zatemnjen ekran. V ozadju slišiš brbotajoči in veseli zvok pomenkovanja ljudi, ki so se dopoldne v gostilni dobili na kavi. Zvočni dizajn zagrmi. Odjekne eksplozija. Slišiš krike in jok. Dekle se zbudi v svoji postelji. Z mučnim izrazom na obrazu si zatisne ušesa. Tišina. Že s tem smo se znašli pred dilemo. Možnostjo spremembe. Bližajočo spremembo posameznika, ki je sicer v svojem vplivanju na družbo in politiko strahovlade nemočen, a lahko spregovori in jasno pokaže, da se ne strinja s filozofijo terorja in ustrahovanja. Še več, lahko spiše čutno pismo, poskuša razumeti drugo, palestinsko stran, ki se odloča za samomorilske napade, list papirja strpa v steklenico in jo zabriše v morje. Morda jo bo kdo našel. Prebral. Napisal elektronsko pismo, ki bo tudi v njegovi notranjosti nekaj spremenilo. Postal bo strpnejši. Dovolj razlogov, da se film poda po poteh prijateljstva in tovarištva. Skorajšnje ljubezni, ki se rodi iz besed. Dekle (17-letna Židinja francoskih korenin, imenovana Tal) in fant (20-letni prebivalec Gaze, ki se skriva za imenom Naïm) se sprva v dopisovanju zapletata v občo problematiko. Stojita vsak na svojem koncu mostu. Pa čeprav ju ločuje le 70 kilometrov razdalje. Meje, ustvarjene umetno, in človeški predsodki ju vse do konca ne bodo združili, a bolj ko se v svojih kratkih pismih spoznavata, bolj postajata osebna. Intimna prijatelja, ki si delita skrivnost. Zbližata se, postaneta razumevajoča, celo uporna, saj ju lahko ločujejo umetno zgrajena obzidja, a znotraj svojega sveta sta ponosna in vsaj navidezno svobodna človeka, ki sta se povsem odrekla sovražnosti. Tu postane pomembna moč besede, stavkov, celo večjezičnosti. Nikoli se nista videla, a kratka sporočila v obeh vzbudi plamen nežne strasti. Kljubovanja veliki vojni tovarni. Lahko se vprašamo. Mar je možna ljubezen med Izraelko in Palestincem? Morda. Morda tudi ne. Odvisno od trdnosti in neomajnosti njunih značajev. Notranje moči, ki jo črpata iz izpraševanja lastne vesti. Od njune odločnosti. Odločnosti žrtvovati človeške nesporazume, šum v komunikaciji in dolgoletni sovraštvo. Zavezati se ljubezni zaradi katere moraš premikati gore. Več kot pol stoletja prelivanja krvi in tiranije. Velik korak za človeka. Velik korak za človeštvo. Redko vidiš film, ki bi tako čuteče prikazal oba pogleda – židovskega in palestinskega. Kresanje isker, boj, ki se odvija v neskončnost. Boj, ki preseže obe državi. Preseže celo posameznika, ki dokončno spregleda.
