#amfibija

Z Amfibijci smo se dobili na Viču in se odpeljali na Pokljuko. Tam smo v sproščenem tempu odtekli 27 kilometrov po eni najlepših pokrajin pri nas.

Niso vse poti po kopnem

Današnji Amfibijin trail se je začel tako kot vsak drugi na Rašici. Nič ni dalo slutiti, da sledi čisto pravi Oviratlon. Najprej smo preskakovali potoke, potem smo na polni šprintali v hrib, vmes skočili še na vrh stolpa, se spustili v Dobeno, potem pa nekje “narobe” zavili in se znašli na popolnem brezpotju. Seveda je bila zunaj že popolna tema in “pot” smo si osvetljevali z čelnimi svetilkami. Zaradi podrtih dreves se nismo mogli držati že vsaj malo shojenih poti in nekje vmes smo brodili kar po strugi potoka. K sreči smo potem naleteli na del poti, ki se nam je zdel znan in nekako smo le prišli nazaj do izhodišča. V slabih dveh urah in pol se je nabralo dobrih 15,5 km in slabih 600 m vzpona.

Malo se mi pozna utrujenost na gležnjih in kolenih, večjih problemov pa ni. Se že veselim sobotnega teka po Kraškem robu.

Končno sem dobil novi model Icebug-ovih Zeal superg. Za prvi tek si izberem dobro poznani teren Rožnika. Trasa je več kot primerna za test oprijema, saj je od snega še ravno dovolj razmočena, da v navadnih supergah drsi. Zeal niso zdrsnile niti enkrat. Spet tisti znani občutek sigurnosti in zaupanja, da kamorkoli stopiš, tam bo noga ostala. Ne zdrsne niti za milimeter. Ker pa so superge čisto nove in še ne vhojene, sem seveda staknil žulje na stopalnih lokih. Upam, da se bodo superge toliko raztegnile, da to ne bo večji problem.

Začnemo v Šentvidu. Počasi se vzpnemo na pot, ki vodi na Toško čelo. Poti sledimo do medvojne meje med Italijo in Nemčijo, ki je tam potekala. Držimo se desne poti, ki vodi do Kmečkega turizma Bormes. Tu spet zagrizemo v hrib na pot čez Šentviški hrib, ki nas pripelje nazaj v Šentvid. Pot je na trenutke dokaj strma (sploh za nazaj) z veliko dvigi in spusti. Se pa jo da v celoti preteči.