steep.life

Štart je ob petih popoldne v samem srcu Toskane, med vinogradi in oljčnimi nasadi, ko sonce še vedno prijetno greje. Najprej se trasa rahlo vzpenja po belih makadamskih cestah, značilnih za to pokrajino, nato pa sledi kar nekaj kilometrov spusta, kjer se odpirajo razgledi na valovite griče in kamnite vasice na vrhovih. Tečemo mimo – no, skoraj mimo – naše nastanitve. Ta del sem dan prej že pretekel. Dohiti me Borut in nekaj kilometrov tečeva skupaj, obkrožena z vonjem po prahu, cipresah in suhi travi. Na prvi okrepčevalnici naju pričakata Silvo in Alenka ter povesta, da prideta ponoči na prvo tranzicijo.

Nadaljujem v svojem ritmu; tekmovalcev je premalo, da bi se oblikovale skupine. Počasi se dan prevesi v večer, svetloba postane mehkejša, dolge sence pa rišejo pokrajino. Čas hitro mineva in kmalu se približujem tranziciji. Na hitro nekaj pojem, spijem kozarec piva in se podam naprej v noč. Tema v Toskani je posebna – tišina, oddaljeni zvoki narave in neskončne makadamske poti, ki se izgubljajo v temi. Na poti srečujem precej pohodnikov, ki so štartali pol ure pred nami. Ko jih vse prehitim, imam za sabo že skoraj osemdeset kilometrov.

Proti jutru se shladi, a vztrajam v kratkih rokavih. Nad griči se počasi zariše prva svetloba, ob sončnem vzhodu pa prečkam reko – ledeno mrzla voda me dokončno prebudi. Kmalu pritečem do zunanjih toplic, kjer se v jutranji meglici dviga para iz tople vode. Tam sta Silvo in Alenka, a se ne ustavljam, samo stečem mimo. Malo zatem dosežem drugo tranzicijo; skoraj se zgrešimo. Naredim nekoliko daljši postanek, se dobro najem in nato nadaljujem.

Spet sledi vzpon med vinogradi in dolg, prašen spust. Sonce že pošteno pripeka in vročina postane nov nasprotnik. Po nekaj kilometrih se začnem vzpenjati proti najvišji točki trase, kjer se odpre razgled daleč čez toskanske griče. Noge niso več sveže, tu in tam me prehiti kdo s krajše razdalje in izmenjamo kakšno besedo – vsak v svojem boju. Spust do predzadnje okrepčevalnice je brutalno dolg in neusmiljen do stegen. Tam znova pojem nekaj riža in grem naprej. Ravno ko odhajam, mi nasproti pride Borutova žena Maja.

Pred menoj je še zadnji vzpon nazaj proti štartu, med cipresami, ki kot stražarji stojijo ob poti. Ujamem dva ali tri tekmovalce z moje razdalje in pospešim. V klanec tečem vse do cilja, ki ga dosežem po dobrih petindvajsetih urah – precej hitreje, kot sem pričakoval. Silvo in Alenka me zgrešita. Na soncu, med starimi kamnitimi hišami, spijem zasluženo pivo, nato pa se že odpeljemo nazaj v apartma.

Štartamo v sredo zjutraj. Rahlo rosi in zato imam na sebi anorak. Najprej nas trasa pelje po mestu, a kmalu zavijemo na pašnike. Počasi se vzpenjamo in kmalu je prevroče za anorak. Čeprav še vedno rosi, mi paše, da me malo hladi. Tečemo čez gozdove, pašnike, vasi... nekajpo blatu, nekaj po poteh in nekaj po cesti. Kilometri kar minevajo in kmalu smo v pravih hribih. Prvič vidim tudi divje konje, po katerih tekma nosi ime. Prva noč je grozna. Še pred temo se na vrhu znajdemo v megli, potem pa se še zvečeri. Dežuje na polno pa še veter je kar močan. Gps sled je narejena na računalniku in v naravi ji je zelo težko slediti. Večkrat zaidem, do kolen stojim v blatu, teren je zelo zahteven. Kar oddahnem si, ko pridem do prve spalne postaje, kjer me že čaka Vali. Zaspan nisem, zato se samo preoblečem zamenjam nogavice, Vali opere superge in sredi noči grem naprej. Vreme se malo izboljša, ker smo nižje je pa tudi veter manj sunkovit. Drugi dan mi v spominu najbolj ostane vrh, na katerega se vzpenjaš v nedogle. Pet ali šest lažnih vrhov daš čez. Potem je tu druga noč, ko se zgubljamo po močvirjih na vrhu hriba, zelo se ohladi, še kar dežuje... Druga spalna postaja je Brecon, do katere vodi zelo tekaški odsek, a me noge preveč boljio, da bi tekel. Na postaji se najem, preoblečem in naspim, kljub temu, da v telovadnici poteka tečaj Zumbe. Sredi noči grem spet naprej. Valči me pospremi del poti čez mesto, potem zavije v hotel. Jaz pa se počasi vzpenjam na najvišji del trase. Brecon Beacons je nacionalni park, zelo lep a divji. Vzpon je strm, spust tehnično zahteven. Pozno popoldne za vrhu zadnjega vzpona zadremam za slabe pol ure. Potem gre bolj ali manj na dol proti tretji spalni postaji. Tam sem malo pred polnočjo. Spet se preoblečem in posušim. Dobro se najem in počutim se odlično. Do naslednjega mesta vodi lepa pot in ob sončnem vzhodu s sotekačem pijeva kavo iz trafike. Potem je še nekaj klancev, gor dol, in že sva na zadnji okrepčevalnici. Spet se najem in potem kar letim še zadnjih trideset kilometrov do cilja. Vmes prehitim še dva tekača, tek po mivki na plaži pa tudi kar gre, saj vem da je konec blizu. V cilj pridem v soboto, nekaj po četrti popoldne. Za mano je skoraj tristo petinštirideset kilometrov in deset tisoč višincev. Za vse skupaj sem potreboval dvainosemdeset ur in štirinajst minut in osvojil devetnajsto mesto med štiriinpetdesetimi, ki smo štartali in triinštiridesetimi, ki smo končali.

Vzpon na Kojnik in po grebenu do Goliča ter naprej proti Špičastemu vrhu in Žbevnici. Spust proti Trsteniku in obrat nazaj proti Slumu. Od Sluma do Bresta in vzpon na Lipnik. Spust v Zazid in čez Zanigrad v Podpeč. Vzpon mimo obrambnega stolpa nazaj na rob in po makadamu nazaj v Podgorje.

Tole je bila pa Knapu že druga deževna tekma letos. Vsaj za Whales mi bo prav prišlo vso to tekanje po mokrem in blatnem terenu.

Na Bled se odpravim s Silvomin Marijo. Nekih velikih načrtov nimamo, saj sva z Marijo teden dni po Parenzani, Silvo pa tudi še ni do konca saniral tetive.