rozalka

Rozalka je šla v pokoj. 

Letalo je pristalo na letališču. Pozno je bilo, zato je bil avtobus do postelje skoraj prazen. “Kako mirno je tu na jugu,” so bile moje prve misli. Mja, dokler nisem zjutraj odprla okna na stežaj in zagledala, kako se je na terasi sosednje hiše v atriju mirno sprehajal nagec z jutranjo kavo v skodelici. Dvomim, da na svetu obstaja človek, ki na sprehodu po ulicah ne bi pomislil o ustanovitvi lastnega smetarskega podjetja. In na konkretno osebno zavarovanje ob tekanju z ene strani pločnika na drugega, medtem ko avtomobili divje trobijo, zavore pa škripajo vse naokrog. Ni avtomobila brez vsaj ene praske. No, nekateri se ob tem znajdejo na vse mogoče načine - nisem vedela, da se lahko razbito glavno vetrobransko steklo nadomesti s plastmi selotejpa z veliko luknjo za jasen sovoznikov pogled. Kljub tonam konzumirane mozzarelle na picah, ki so gledale še čez rob ogromnih krožnikov, še vedno sanjam o dobrotah, na katere moraš čakati kar debele pol ure in to celo pred vrati nabito polne restavracije. Pa sladko vino gospoda z brki, blues koncert v parku, pozabljena dela Michelangela, sočni komplimenti, peščica turistov, nič uhanov. Pa kava je tudi dobra.

Zadnje dni se na mizi kopičijo knjige, Brati bo treba. Žvečiti besede.