France Prešeren

Še vedno sem mrtev.

VSE NAJBOLJŠE ZA ME,

VSE NAJBOLJŠE DRAGI FRANC,

Nebeško sijejo oči, ko so sijale prejšnje dni.

Rudeče lica zorno še cvetejo, ko so préd cvetle.

Se usta smejajo ko préd, sladkost ni manjši 'z njih besed.

Otemnil ni ga časa beg, nič manj ni bel prs tvojih sneg.

Život je tak, roké, nogé so, kakršne so préd bilé.

Lepota, ljubeznivost vsa je, kakršna je préd bila.

Al vérvat v tebe moč mi ni, kakor sem vérval prejšnje dni.

Le svéta, čista glorija, ki vera da jo, je prešla.

En sam pogled je vzel jo preč, nazaj ne bo je níkdar več.

Ak bi živela vékomej, kar si mi b'la, ne boš naprej.

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjov nótranjih b' igrača!

Zvestó srce in delavno ročico za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico;