#valencija

Valencia se oporavlja od najsmrtonosnije poplave u Španjolskoj ovog stoljeća. Broj poginulih u poplavama popeo se na 217, dok se traganje za preživjelima i čišćenje razorenih gradova i mjesta zatrpanih blatom i krhotinama nastavljaju. Razorne poplave koje su počele usred jake kiše na jugoistoku Španjolske, brzo su zahvatile ulice i zarobile ljude u automobilima, tvrtkama, garažama i domovima.…

To je bil po počitnicah na Mallorci moj drugi obisk Španije in tokrat mi je njihova kultura postala še bolj všeč kot prvič.

Če začnemo pri čisto osnovnih stvareh – potovati v Valencijo je iz bližnjega Trsta precej preprosto, z direktnim Ryanair letom, za povratno vozovnico pa je bilo v mojem primeru treba odšteti dobrih 40 evrov. Ko si enkrat tam, so iz letališča direktne povezave do centra z metrojem, če pristaneš pozno ali imaš let zgodaj zjutraj, pa je nekaj kul hotelov tudi skoraj čisto pri samem letališču. (Rekli vam bodo, da do njih lahko pridete samo s taksijem ali metrojem – ampak ob plezanju čez avtocesto si v petih minutah tam tudi peš.)

Trije polni dnevi so za ogled mesta več kot dovolj, midva sva jo uspela prečesati po dolgem in počez, vmes pa sva se za en dan odpravila še v bližnji Sagunto, ki ga je stric Google predlagal za enega najboljših enodnevnih izletov.

Mene so na prvi pogled takoj očarali pomarančevci, ki kot okrasna drevesa rastejo po celem mestu. Če imamo pri nas bele breze, so Španci izbrali precej bolj kul varianto in po mestu posadili kar pomaranče. (Ki pa niso čisto tako zelo primerne za robutanje, kot bi si človek mislil, ker so kisle kot hudič.)

Kot velika ljubiteljica sadja sem Urošu že v ponedeljek zjutraj skoraj takoj po zajtrku težila, če si greva ogledat največji mestni market oziroma Mercat Central, kjer sem skoraj dol padla od vseh čudovitih barv sadja in predvsem jagod, ki pri nas še kaj nekaj časa ne bodo v sezoni. In če papaja in mango pri nas veljata za eksotiko in imata tudi bolj eksotične cene, je to tam nekaj čisto normalnega.

Sicer pa za dva kilograma pomaranč odšteješ 90 centov, kilogram jagod lahko dobiš tudi za en evro in liter sveže stisnjenega pomarančnega soka je tri evre. 🙂

Še ena stvar, zaradi katere mi je bila Valencija všeč, so številni gradovi in mogočne stavbe, ki jih lahko najdeš kar v središču mesta, a tudi ljubezen do gradov je tokrat uspelo prekositi parku, ki se razteza po nekdanji rečni strugi. Tam sva predvsem prvi dan iskala zavetje (od sicer precej groznega) vetra, sicer pa je super tudi za košček sence pod zanimivimi drevesi, ali za tekaški korak po čisti ravnini.

Ravno za tekače so dobro poskrbeli, saj je znotraj struge urejena posebna 5-kilometrska trasa, ki je namenjena samo njim, tekači in kolesarji pa imajo ravno tako vsak svoj del. Si kdo predstavlja, da bi kaj takšnega dobili tudi v Tivoliju? 🙂

The City of Arts and Sciences skorajda ne potrebuje lastne omembe, ker je ravno to tisto, po čemer vsak pozna Valencijo. Midva si sicer zaradi čudovitega vremena nisva ogledala notranjosti, ampak kompleks že na zunaj izgleda čudovito in ravno danes gosti štart in cilj svetovnega prvenstva v polmaratonu. (#funfact)

Če mesto obiščeš ravno v marcu, si priča ogromno smešnim figuram, ki stojijo po različnih koncih mesta in čakajo na festival Las Fallas – sicer v čast zavetniku tesarjev, ampak basically gre samo za to, da spijejo ogromno alkohola in na koncu te ogromne figure zakurijo. Čisto špansko.

Na drugi strani je Sagunto, mestece približno pol ure vožnje iz Valencije, precej manj živahno in predvsem manj temperamentno. Meni je delovalo nekaj podobnega kot Metlika – vsi se med seboj “poznajo” in “vedo vse drug o drugem”. Angleško ne govorijo popolnoma nič (v Valenciji morda še dobiš kakšno besedo od koga, ampak še to slabo), tako da si obsojen na to, da se pač naučiš tistih nekaj besed. “Una cerveza, por favor” ali “una paella por favor”.

Ima pa eno veliko prednost, in sicer hribček, na vrhu katerega se razteza mogočen grad, pri katerem potrebuješ kar nekaj časa že za to, da prehodiš iz enega konca posestva na drugega in pa rimski avditorij ob vznožju hriba.

Edina morebitna slabost je v tem, da je precej slaba ohranjenost končno zbudila tudi Špance in so ga začeli prenavljati, zato je v tem času močno spremenjen v gradbišče.

Morje in plaža pa niti ne potrebujeta posebne omembe in ni težko ugotoviti, da je bil to skorajda moj najljubši kotiček.

Imejte se radi. xoxo P

Trenutno poslušam: Mi2 Trenutno berem: Winners Trenutno gledam: One Tree Hill Foto dneva: 

Valencija, 1933