#starec

Kar se tiče prejšnjega neodgovorjenega vprašanja – menim, da je eno izmed redkih neumnih vprašanj, ki so se po takšni ali drugačni poti uspela iztisniti v ta svet. Seveda resničen objekt ne more postati manj resničen, le opazovalčev pogled nanj lahko postaja zmeraj bolj zamegljen. Vprašanje je, ali z megljenjem uma postaja tudi subjekt manj resničen, ampak tudi tukaj bom iz sebe izvrgla hitro mnenje in določila, da ne. Ali sem kadarkoli sprejela odločitev, ki je nisem razumela? Ne. To pomeni, da bolj ali manj razumem prav vse, kar sem v življenju storila, zaradi česar sem prav gotovo pri zavesti. Zaradi izkušenj za katere sem se odločila, sem pridobila plasti leč na svojih očalih, ki so bila na začetku brez dioptrije, sedaj pa rahlo pačijo moj pogled na svet. Rada bi snela ta očala, pa ne vem, kako.

S starcem sva šla v hribe na lov za parfumom, pokemoni in pornografskimi zvezdami. V hribih je polno zapuščenih hiš. Prvi dve hiši, ki sva ju našla, sta bili preveč prepereli, da bi lezla po njih. Na poti do tretje sva našla medvedje tačke, ki so bile videti bolj zdrave od daleč. Naposled sva prispela do tretje hiše, zlezla vanjo in bila neverjetno presenečena nad količino raznoraznih predmetov, ki so jih lastniki pustili na podstrešju. Brskala in kopala sva po predmetih in našla: stare tablete morfija, katerih si nisva upala zaužiti, ker so bile različnih barv, pisma napisana v nama neznanem jeziku, polno različnih delov za neke stroje, orodje, počečkane zvezke, pornografske revije z naslovi pornografskih zvezd in kako sva bila navdušena, ko sva zagledala stekleničko parfuma! V en glas sva zajuckala od navdušenja in se objela, starec me je od veselja lopnil po riti kar z roko. Nadela sva si hribovski vonj, prebrala in na roko prepisala naslove zvezd in pričela lesti iz podstrešja, nakar sva zaslišala približevanje traktorja in govorjenje nekih ljudi, verjetno krajevnih kmetov. Rekla sem starcu, naj počaka, da bom sama opravila s kmeti, ubogal je, odšla sem po lestvi navzdol, s kmetom, ki se je pojavil, sva se zagledala, rekel je blablabla, opravičila sem se, zažvižgala starcu in odpravila sva se dalje.

Glede pokemonov – vse polno jih je bilo, celo fafačka s tremi glavami, zelo razvito. Vse sem polovila. Prišla je Rusinja s svojimi zvezki, premočenimi od dežja, tepka ni pazila na njih. Sedaj so neuporabni, je rekel starec in jo s pasom namlatil po goli riti. Zalotila sem se, kako ljubosumno premikam pogled od njenega obraza in preko pasu do starčevih ust in spet nazaj in postalo mi je nerodno, obrnila sem se vstran in si v ušesa vstavila čepke za neslišnost. Koristna zadeva. Kar se tiče pornografskih zvezd – dve sta bili zelo voljni, kar nadležno potrebni, to je vse. S starcem se nama ni dalo hoditi, zato sva se kar odteleportirala v najino sobo in pristavila oko h kukalu.

Videla sva temno sobano, osvetljeno s svečami, ki so bile razpršeno razstavljene po tleh, med njimi pa so na stolih sedeli glasbeniki, dva violončelista, dve violinistki, klarinetistka in ustni harmonikar. Igrali so turobno, celo strašljivo in počasno glasbo, kot da bi poslušali nega Mozarta. Moj oče je bil edini v publiki in videti je bilo, da mu je glasba zelo všeč, ampak na zelo čuden način – namreč poskočno je plesal in včasih se mi je zaradi kakšnega giba zazdelo, da ga je zvil krč in da se ne nadzoruje najbolje. Šlo mi je na smeh, pa vendar me je rahlo skrbelo. Moj sum se je dokončno potrdil, ko se je zvrnil na tla in se pričel tresti in bljuvati iz ust kri. Ata, sedaj pa greva k zdravniku. Ata, zdaj je pa dovolj. Drži se me. Sama sem naredila aplikacijo na telefonu, s katero lahko ustvariš rentgensko sliko dela telesa , vendar ni delovala na mojem očetu, ker je predebel, zato sem ga morala povaljati z valjarjem in mu torso lepo vgnesti z dlanmi in naposled sem le uspela narediti sliko njegovih pljuč. Nikakršne anomalije ni videti v pljučih, ata, torej si zdrav! Hvala, hčera. Np.

S starcem sva najin pogled ustavila tudi pri nekemu drugemu starcu, ki je imel prekrasno hišo in prekrasno posest in vso to krasnost je nameraval prodati, ker je imel namen kmalu umreti. Ah, kakšna škoda,   da morda več ne vidi v kakšni krasoti lepoti živi in kako lepo, da je svoje življenje preživel v tako lepem okolišu.