Včeraj zjutraj sva z Nejcem, kot že zadnje 4 leta, od 06:30 do 09:00 zjutraj plezala. Tokrat sem, tako kot vsi plezalci začetniki, ponosno 'posajtala' prvi 5c, medtem, ko me je iz svoje posteljice opazoval moj dvomesečni sinček Arne. Med plezanjem, ki je bilo precej intenzivno, forma je bila dobra, sem se odločila, da bom napisala tale blog o nosečnosti in športu. In to zato, ker sem v petem mesecu nosečnosti le stežka našla informacije, ki bi mi pomagale najti odgovor na vprašanja koliko časa še lahko plezam, kako težke smeri in kako to vpliva na moje telo in na otroka.

V tem blogu bom delila naslednje informacije vezane na nosečnost in na nosečnost in šport:

naslove uporabnih knjig s statističnimi podatki;

bloge o športni aktivnosti plezalk;

osebne izkušnje in namige pred in po rojstvu v odnosu do plezanja

Knjige

Znanje in statistični podatki mi prinašajo mir. Če vem, kaj pričakovati, se lahko bolje pripravim. Zato sem v času nosečnosti prebrala kar nekaj literature, izpostavila bi štiri knjige:

Emily Oster: Expecting better

Emily Oster je ekonomistka, ki se je med svojo nosečnostjo potopila v študije o nosečnosti, da bi našla preverjene odgovore na marsikatero standardno usmeritev. V svoji knjigi podira in potrjuje urbane legende okoli pitja kofeina, alkohola in kajenja, do strahov o splavu in o problematični nosečnosti, o poteku poroda in o protibolečinskih posegih, ki so na voljo in njihovih vplivih na telo mame in otroka.

Emily Oster: Cribsheet

V knjigi Cribsheet se ekonomistka Emily Oster osredotoči na prve dni, tedne in mesece z novorojenčkom in se spopade z urbanimi legendami, kot so primerjava dojenja in flaške, spanje otroka (kje spi, ali spi sam, navajanje na spanje, itn), cepljenje, predstavljanje trde hrane, fizičen razvoj otroka, navajanje na kahlico, izobrazba in podobno dalje. Precej temeljito povzame tudi redke raziskave o vplivih, zakaj pride do SIDS-a (sudden infant death sindrom - sindrom nenadne smrti otroka).

Najbrž sem zaradi svojega antropološkega ozadja tudi v primeru Emily Oster opazila blago pristranskost njej ljubšim odgovorom in zaključkom. A vsak človek je pristranski.

Mayo Clinic Guide to a Healthy Pregnancy

Avtorji knjige so zdravniki in strokovnjaki zaposletni na Mayo kliniki. Knjiga poda generalne informacije, kaj se dogaja z ženskim telesom in s plodom iz tedna v teden. Podrobno opiše proces rojstva in carskega reza in je odlična knjiga za zavedanje generalnega stanja svojega telesa. Jaz sem jo brala sproti, ko pa sem opazila kakšno spremembo na mojem telesu, sem preverila, če je skladna s pričakovaji (ki seveda lahko odstopajo).

The Postnatal Depletion Cure: A Complete Guide to Rebuilding Your Health and Reclaiming Your Energy for Mothers of Newborns Toddlers and Young Children

V knjigi avtor Oscar Serrallach, Avstraljski psihoterapevt, opisuje zakaj pride do postnatalne izčrpanosti in kako jo zdraviti s pomočjo makro in mikro nutrientov, meditacije in športa. Za efektiven izogib izčrpanosti, ki lahko traja tekom otrokove mladosti je potreben test krvne slike, da je terapija kar se da natančna. Priporoča pogovor z dietetikom, ki se ukvarja z nosečimi ženskami in ženskami z otroci, medtem, ko knjiga do neke mere služi tudi kot samopromocija.

Za dodatna vprašanja o knjigah mi brez zadržkov pišite.

Nosečnost in šport

Kot resna plezalka (7a) sem se od začetka nosečnosti spraševala, do kdaj lahko plezam. Poznam nekaj profesionalnih plezalk, ki so plezale kmalu po porodu, a to so profesionalne plezalke, ki imajo za sabo ure in ure treningov. Po porodu sem ugotovila, da je tudi moje psihofizično stanje veliko boljše, kot sem pričakovala (hvala, telo!). Najti natančen odgovor na vprašanje do kdaj lahko plezam, se je iznenada končalo v mojem petem mesecu nosečnosti, ko je ginekolog diagnosticiral predležečo posteljico. To (nevarno) stanje je diagnosticirano pri 2,5% nosečnic, a le pri 0.5% tudi ostane do konca nosečnosti. V mojem primeru se je posteljica obrnila v pravo pozicijo, v nasprotnem primeru bi morala nosečnost preležati. Tako sem v 5. mesecu dobila prepoved plezanja in s tem začasno zaključila s svojo plezalno kariero.

Nekaj uporabnih strani:

Kaj sem se naučila, ko sem plezala med nosečnostjo - blog Beth Rodden, priznane športne plezalke

Nosečnos in športno plezanje - ali obstaja višja verjetnost za predčasno rojstvo?

Plezanje za dva - Dr. Keri Wallace blog, ki opiše tudi spremembe v ženskem telesu v času nosečnosti

Za noseče plezalke je na voljo nosečniški plezalni plas, ki ne zateguje prek trebuha.

Kar se tiče plezanja in športa med in pred nosečnostjo, lahko iz lastnih izkušenj povem, da ima dobro fizično stanje čudežne efekte na poporodno obdobje. Moja regeneracija je bila kljub nenačrtovanemu carskem rezu ekspresna. Četrti dan sem preživela brez protibolečinskih tablet in jih v prvih dveh tednih doma vzela le še dva krat. Za športnice je značilno, da je disatis recti - razdvojenost trebušnih mišic - bolj očitna in globlja od tistih z manj razvitimi trebušnimi mišicami. O regeneraciji v nadaljevanju.

Osebne izkušnje in namigi

Blogi in avtorji svetujejo, da se med nosečnostjo nosečnica s športom ukvarja, dokler se počuti dobro. Sama sem bila do zadnjega dne aktivna. Ko sem v 5. mesecu dobila diagnozo predležeče posteljice, sem nehala plezat, kar me pa ni ustavilo pri drugih športih. Z Nejcem sva šla na Malto, evropsko otoško državo v kateri je splav prepovedan, kjer sva najela kolesi in v treh dneh prekolesarila več kot 100 kilometrov. Zadnje dni nosečnosti, ki se je zavlekla za 10 dni, sem prehodila po 10 kilometrov, po vsakem takem podvigu pa sem spala dva dni.

6. julija je z urgentnim carskim rezom privekal na svet najin nasmejan sinček Arne. Ko sem v času nosečnosti brala o carskem rezu, me je pomirilo to, da med operacijo ne prerežejo mišic, pač pa 'le' 9 slojev, da pridejo do otroka v maternici. Bistveno - ne prerežejo mišic. Fju.

Regeneracija po carskem rezu je bila zame precej hitra. Ker med operacijo poleg otroka poberejo iz maternice tudi vse 'ostanke', je trebuh takoj po operaciji bolj splahnel, kot po naravnem porodu. Ker sem se iz porodnišnice vrnila v precej dobrem stanju, sem se kmalu začela spraševati, kdaj in koliko se lahko ukvarjam s športom. Prva dva tedna sta bila uvod v spoznavanje mojega novega telesa. Sprva sem od utrujenosti večino časa preležala v različnih pozicijah. Stopnice do najine sobe so bile dober izlet. Z Nejcem sva hodila na kratke sprehode. Prvič sem prehodila dobrih 30 korakov in se zelo počasi vrnila domov. Najin cilj je bil otok za recikliranje smeti. Cilj sem počasi, a vztrajno dosegla v prvih dveh tednih. Po tem sem začela sprehode podaljševati in pred preteklim prvim mesecem že prehodila 4 kilometrski krog po gozdu. Generalna usmeritev, ki sem jo dobila od ginekologinje je, da lahko (počasi) počnem vse, a le do bolečine. Začela sem izvajati nežno jogo, ki jo prakticiram že dobrih 10 let. Gibe sem izvajala previdno in hitro ugotovila, kateri mi še ne pašejo. V tem prvem obdobju šestih tednov sem jasno čutila šiv na maternici, bolečino pa tudi v materničnem vratu (tudi v primeru carskega reza se vse 'tam spodaj' raztegne in se mora vrniti v prvotno stanje). Po šestih tednih, ko sledi prvi poporodni pregled pri ginekologu, je bolečina čudežno izginila. Kmalu po tem sem šla prvič plezat v Napoleonico, kjer so smeri zlizane, in splezala napeljano štirko, Nejc pa me je prevlekel čez 5a, za katerega je optimistično upal, da ga bom splezala. Po povratku v centralno Slovenijo sem se s kolegico udeležila pilatesa za mamice z dojenčki, na kateri mi je naša super trenerka na Mali ulici 5 pokazala, da imam dvo-centimeterski distasis recti. Pokazala mi je vaje za krepitev globokih mišic in načinov, kako ponovno ozavestiti stisk vodoravnih trebušnih mišic - dejanje, ki ga telo in možgani med nosečnostjo pozabijo. Poslala mi je tudi video za masažo maternice: https://www.youtube.com/watch?v=Px7AqK2bBsg

Vrhnja rana po carskem rezu je danes popolnoma zaceljena, a rana še ni zbledela. Lepo je zašita. Rano na maternici čutim še danes. Medtem, ko pišem tale blog, je Arne star dva meseca in pol.

Zanimiva sprememba, ki se je zgodila v meni vezana na porod, je dojemanje mojega telesa. Med popadki in carskim rezom se me je toliko ljudi dotikalo, da se je moj um počutil kot gost v porodni sobi, na telo ga je vezala le bolečina. Ta občutek, da mi je telo posojeno, je trajalo še kar nekaj časa. Posledično sem popolnoma izgubila predsodek do golote.

Bizarna želja, ki sem jo imela prve dni po carskem rezu je, da bi govorila z ginekologom, ki me je operiral - ker je videl mojo notranjost. Arne se je rodil v porodnišnici v Postojni, kjer je osebje mirno in profesionalno opravilo cel postopek in sem hvaležna, da so bili točno tisti ljudje na moji izmeni. Žal se tale pogovor z ginekologom, ki me je operiral, ni zgodil.

Misel, ki si zasluži pogovora z ostalimi ženskami, ki so imele carski rez - ko govorim o porodu, mi je nenavadno reči, da sem Arneta rodila, ampak raje rečem, da se je rodil - v resnici so mene operirali in njega vzeli ven. Pa drugače res nimam poporodnih travm ali predsodkov do carskega reza in se ne počutim prikrajšano, ker nisem imela izkušnje naravnega poroda. Hvaležna sem za epiduralno, ki je sprva nisem nameravala vzeti zaradi varnostnih razlogov, a sem jo po 16 urah popadkov sprejela z odprtimi rokami, ne glede na možne negativne posledice (grozen enotedenski glavobol, če kateter napačno vstavijo v hrbtenico).

Največj izziv v vsem poporodnem obdobju je (bilo) dojenje - tema, ki bi si zaslužila ločeno objavo, v nadaljevanju zgolj na hitro o dojenju. Na dojenje in z njim povezane probleme opozarja veliko blogov, strani, knjig... a teh dobronamernih opozoril sama enostavno nisem vzela resno in si mislila, kaj pa je lahko to kaj groznega. To sem mislila do drugega dne po porodu, ko so me začele dojke tako boleti, da so vročinski valovi prihajali en za drugim. Hitro sem začela brati priročnike, ki jih v porodnišnici v Postojni dobiš takoj po porodu. Enkrat je bilo tako hudo, da mi je ena od sester masirala dojko medtem, ko se je Arne dojil. Problem v nasvetih vezanih na uspešno dojenje je količina raznolikih informacij - a ko dojke začnejo boleti, nimaš časa preizkušati vseh. Sama sem Arneta najprej dojila po potrebi, po prvem navalu bolečine prvi teden striktno na dve uri, po tem spet nekaj časa po potrebi, od prvega meseca naprej pa sem začela podaljševati na 2,5h, sedaj pa na tri ure, ker se je dojenček hitro in pošteno zredil. Ko me prsi bolijo, je magičen recept, ki je deloval zame to, da sem vsakič pred dojenjem skočila pod vroč tuš, po dojenju pa pod hladnega - tudi, če je bila ura 02:00. Naučila sem se spretnosti masaže dojk, ki pride prav, ko mislim, da mi bo dojka odpadla in moram nujno olajšati napetost - kar je še en recept za izogib mastitisa - masiraj in črpaj takoj, ko začutiš bolečino! Taki bolečinski navali lahko trajajo od pol dneva do parih dni. In so grozni.

Konec koncev je važno, da je otrok zdrav in mama cela. Vse ostalo je stvar volje, hormonov in finančnih zmožnosti.