#ogenj

The fact that Ogenj didn't make it to Eurovision

Rad bi, da vse zagori. Rad bi videl svet v plamenih. Rad bi videl matere, ki obupano in histerično iščejo svoje izgubljene sinove po ulicah mesta, ki jih razsvetljuje rdeča svetloba. Ko najdejo telo svojega otroka, uničeno od ognja, ga vseeno objamejo kjub temu, da še vedno gori. Kričijo dvojno bolečino. Rad bi videl menihe, duhovnike, nune, ki se zatekajo v svoje svete prostore pred uničenjem in podložno sklanjajo svoje glave ter izpod čela upirajo svoje oči proti nebu, misleč da jim ne bo zaradi njihove vere nič hudega zgodilo, nezavedajoč se, da ognju nič ne uide in nikomur ne prizanese. Rad bi videl nečloveško trpljenje in slišal krike, ki jih človek izpusti le, ko ve, da se bliža njegov konec. Rad bi videl trume trupel, ki pokrivajo trge, ceste, stopnišča, da človek nima kam več stopiti. Obraze tako izmaličene od ognja, da ne razločiš več niti njegovega spola, vidiš le, da je v zadnjih trenutkih svojega življenja nepredstavljivo trpel. Rad bi videl cerkve, sodišča, knjižnice, kako jih pogoltnejo plameni, počasi in natančno jih prežvečijo in na koncu izpljunejo. Stavbe vseh vrst, ki se počasi začnejo sesedati same vase, dokler od njih ne ostane samo še gora ožganega materiala. Rad bi videl pepel, ki pokriva ljudi. Pepel v laseh, pepel na oblekah. Rad bi videl pepel, ki pokriva vse. Pepel, rad videl bi povsod. Naj pokrije tla in jih naredi spet plodna, da se bo ta svet lahko prerodil, da se bo lahko nov svet rodil, da bomo lahko pozabili na prejšnje in začeli znova.

View On WordPress

View On WordPress

View On WordPress

View On WordPress