boynun gene boynun ve yüzünün üzgün yerleri çok baktım ama seyretmedim sonra hiçbir şeyi

Gelecek Uzun Sürer film müziği -  Ororotsayin (vocal - soprano Arax Mansuryan)

Turški režiser Özcan Alper je leta 2008 razburkal javnost s svojim prvencem Sonbahar, ki je pripovedoval zgodbo o političnih zapornikih in osamljenosti na zelo trd in neizprosen način. Brez olepševanja in žalovanja za izgubljeno preteklostjo. Verjamem, da bo tudi njegov drugi film Future Lasts Forever (letnica 2011) doživel mešane občutke med ozaveščenim narodom, ki si večno ponavlja mantro, da je biti Turk božji blagoslov. Future Lasts Forever sicer odpira podobne osebne rane „velike“ nacije kot prvenec, a se spopade s povsem različnimi strahovi. V središču je namreč mladenka Sumru, po izobrazbi etnomuzikologija, ki še leta po razhodu s svojim fantom žaluje. Zato ne preseneča, da se odpravi na potovanje, saj prav pot in nove planjave najlaže – poleg odtekajočega časa - celijo rane. A to ni središče zgodbe – vsaj ne do samega konca, ko se skrušena pokloni njegovemu grobu in ugotovi, zakaj glas ni segel do njene vasi, ptič pa je v srcu nehal peti. Ne. Njen glavni motiv za popotovanje po Anatoliji je diploma/doktorat (to ni povsem razvidno iz dialoške osnove), saj za svojo tezo snema žalostinke in pripovedi predvsem kurdskega dela prebivalstva. Hja. Spet smo tam, ko lahko začnem tudi Turčijo naslavljati z drago turško dušo. Ali bolje – drago kurdsko dušo, saj so vse oči uprte v genocid nad Kurdi. Ok. Nacionalisti bodo poskočili in usmerili prst v „teroristične“ frakcije, ki pobijajo javne uslužbence in nedolžne. A še več nedolžnosti je na obrazih Kurdov, ki so tako kot Armenci doživeli identično usodo v turškem vojaškem pohodu. Ne čudi, da se intervjuji s kurdskimi ženskami in moškimi, ki pripovedujejo svojo tragično zgodbo, mešajo z obiski napol porušene armenske cerkve, kjer duhovnik oziroma skrbnik poudari svojo osamelost. Očitno je, da si je režiser izbral svojo stran – in ta ne kaže turškega ponosa, temveč zatiranje osnovnih človekovih svoboščin in pravic. Zatiranje volje do življenja vseh mater, očetov, žena in mož, ki so izgubili svoje svojce na brutalen in neizprosen način. A to je le ena plat pripovedi. Druga se dotika Sumrinega odnosa do novonastalega prijateljstva z moškim po imenu Ahmet. Njuni besedni dotiki so nekaj najbolj nežnega, kar ponuja sodobni turški film. Pogovarjata se brez besed, ljubkujeta brez ustnic. Že res, da gre za prijateljstvo, a vse bi se lahko razvilo v veliko ljubezen, če bi oba čutila isto. On jo ljubi, toliko vem. Njeni motivi so bolj nejasni. Usmerjeni v preteklost in ne prihodnost. Film bi lahko naslovil tudi „preteklost traja večno“. Vsaj zanjo, ki jo še vedno preganja duh mrtvega ljubimca. Teci z vetrom, ne proti njemu, bi ji najraje rekel. Izdelek sam pa je tudi poklon filmski umetnosti. Ne le ob dejstvu, da je Ahmet amaterski režiser, arhivar pomembnih dogodkov v kurdski zgodovini in ulični prodajalec DVD-jev, temveč zgodovinski spomin skriva tudi njegovo stanovanje, ki je prelepljeno s filmskimi plakati. Ne vem, če gre za najljubše režiserjeve filme, revolucionarne za povrhu, a kar srce mi je zaigralo, ko sem videl poster iz filmov Yol Yilmaza Güneya in Soy Cuba Mikhaila Kalatozova. Za konec pa naj dodam le še to, da te bo zagotovo očaral ubrani ritem in fantastična fotografija, ob kateri se sprašujem, če niso kar vsi turški režiserji poklicni fotografi. Strast, ki si jo Özcan Alper deli vsaj z Nurijem Bilgejem Ceylanom, če ne še s kakšnim drugim kolegom.