Stare razglednice

Nadškof Frančišek B. Sedej se je rodil v Cerknem na Goriškem. 1877 je bil deležen mašniškega posvečenja. Pred prihodom v Gorico 1898, je na Dunaju ustanovil akademsko društvo Danica. V Gorico ga je pozval kardinal Missia.Tu je postal stolni župnik, kanonik in dekan. Leta 1906 je sv. stolica potrdila predlog cesarja Franca Jožefa o imenovanju dr. Sedeja za nadškofa Gorice in metropolita ilirskega. V letih 1908-1912 je ustanovil goriško Malo semenišče. Ko so med 1. vojno padale granate na škofijski vrt se je nadškof Sedej odločil za selitev gojencev semenišča in bogoslovne semeniške knjižnice v cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem. Kot velik domoljub in nasprotnik potujčevanja Slovencev je naletel na težave, nagajanja in nasprotovanja fašističnih oblasti. Njegovi duhovniki so v najtežjih časih poitaljenčevanja učili otroke branja in pisanja v slovenskem jeziku. Zaradi nevzdržnih razmer je le mesec dni pred smrtjo sv.stolici sporočil svoj odstop od škofovske službe. Zadnjo nedeljo v novembru 1936 sta Stična in njen samostan vabila slovensko javnost na praznični dogodek odkritja spomenika nadškofu dr. Sedeju. Spomenik je sestavljen iz kamnite plošče in herme pokojnega nadškofa. Vzidan je na levi strani glavnega oltarja stiške cerkve z napisom : Knezu in nadškofu, goriškemu metropolitu dr. F. B. Sedeju, v vojnih letih 1915-1918, s svojim osrednjim semeniščem gostu stiškega samostana, v spomin in belim menihom v hvaležnost-Društvo Sedejeva družina. Spomenik je izdelal akademski kipar Božo Pengov. V Stični so obiskovalce pozdravljale slovenske zastave in slavolok pred samostanom z napisom Slava nadškofu Sedeju. V pridigi in maši sta se nadškofa Sedeja spominjala škof Gregorij Rožman in nadškof Anton B. Jeglič. Pisatelj in duhovnik Fran S. Finžgar je v slovesnem govoru opozoril na prispodobo o preroku Natanu in kralju Davidu. Opat samostana Avguštin Kostelec je prikazal Sedejevo predanost cerkvi in slovenskemu narodu. Svoje misli in besede o nadškofu Sedeju so v svojih govorih izrazil tudi predstavniki Sedejeve družine, Glasbene Matice, akademskih in dijaških društev in ostali. K slovesnemu vzdušju so doprinesli še akademski pevski zbor pod vodstvom Rada Simonitija, ki je zapel Prešernovo Zdravljico in operni pevci Marjan Rus, Jože Gostič in Miro Gregorin. Primorska mladina se je dr. Sedeju poklonila pred spomenikom s posodo s prstjo, ki je bila prinešena z groba na Sveti gori kjer je dr. Sedej pokopan in s šopkom goriških nageljnov. Foto razglednica je bila poslana iz Stične v Gotovlje.

Med osebami, ki so močno zaznamovale slovensko cerkveno in posvetno glasbo je zagotovo slovenski skladatelj in dirigent Anton Foerster (1837-1926), rojen v kraju Osenice na Češkem. Na njegov glasbeni razvoj in vzpon je vplival skladatelj Bedrich Smetana (1824-1884). Po kratkem delovanju v Senju kot mestni organist je 1867 prišel v Ljubljano kjer je v stolnici za 41 let postal vodja glasbe. Tu je uvedel pravo liturgično petje, dvignil nivo glasbe in preuredil cerkveno glasbo. Pri Cecilijinem društvu je ustanovil orglarsko šolo v kateri je v 31 letih vzgojil več kot 150 organistov. Kot kapelnik in pevovodja je bil dejaven v Dramatičnem društvu in Čitalnici. Svoje pedagoško znanje je razdajal po tedanjih gimnazijah, realki, semenišču in Alojzijevišču. Bil je tudi soustanovitelj Cerkvenega glasnika in enaintrideset let urednik njegovih prilog. Na področju cerkvene glasbe je zapustil latinske in slovenske maše, motete, rekvijeme, zbirke slovenskih cerkvenih pesmi, orgelske preludije ipd. Kot predstavnik dobe romantičnih skladateljev se je zapisal v slovensko glasbeno in kulturno zgodovino z opereto Gorenjski slavček, katero je nato predelal v opero, ki je največkrat izvajano slovensko operno delo. Zložil je tudi opero Dom in rod, kantato Turki na Slevici, skladbe za orkester in klavir itd. Vseh skladb je okoli štiristo. Kljub vsemu delu in trudu je naletel znotraj cerkvenih in posvetnih krogov na posameznike, ki so bili kritični do sprememb in uvajanja novosti kar ga ni ustavilo pri delu in ciljih. O njegovi priljubljenosti govori tudi veličasten pogreb v Novem mestu kamor se je preseli 1917. Pogreba so se ob množici ljudi udeležili številni njegovi sodelavci in prijatelji. Med njimi skladatelji Matej Hubad, Emil Adamič, Jakob Aljaž, glasbeni zgodovinar Josip Mantuani, stolni kapelnik Stanko Premrl, okrajni sodnik Marjan Polenšek, novomeški prošt Karel Čerin, okrajni glavar Svetek, župani, številni profesorji, učenci in štirje pevski zbori. Antonov sin, Jaroslav Foerster ( 1875-1946) se je rodil v Ljubljani. Po študiju gradbeništva na Dunaju se je 1901 zaposlil v Ljubljani kot mestni inženir, nato je bil namestnik ravnatelja na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. Kot profesor za visoke gradnje se je zaposlil na Tehniški fakulteti kjer je bil tudi dvakratni dekan fakultete. Velja za začetnika slovenske gradbene terminologije, pisca prvih dveh slovenskih strokovnih knjig in šolskega učbenika za gradbeništvo. Naredil je tudi gradbeni načrt za prvi Aljažev dom v Vratih katerega je 1909 uničil snežni plaz. Na neodposlani družinski foto razglednici neznanega fotografa so oče Anton, sin Jaroslav in vnukinja Ana Foerster.

18. avgusta 1914 je cesar Franc Jožef v svojem 66. letu vladanja praznoval  84. rojstni dan. Kljub temu, da se je vojna že krepko razbohotila, je tudi v slovenskih mestih, trgih in na podeželju prišlo do slavnostnih dogodkov namenjenih ostarelemu cesarju. Že na predvečer praznika so se vrstile cesarske napitnice, serenade, kurili so se kresovi, izobešale so se cesarske zastave, okrašene in razsvetljene so bile mestne stavbe, cerkve, rotovži, cesarski kipi in podobe, igrale so godbe, dogajale so se bakljade in topovski streli, molitve, procesije in svete maše z željami po cesarjevem zdravju in blaginji monarhije. Geslo Viribus Unitis je v danem trenutku želelo združiti ljudi in jih navdati z upanjem v hiter in zmagovit konec vojne. Slavnostni dogodek namenjen cesarju se je odvijal tudi na Bledu kjer so praznovali cesarsko nedeljo, ki je sovpadala s cesarjevim rojstnim dnevom. Razglednico s svojim pevskim zborom je iz Bleda v Ihan pri Domžalah poslal Franc Kimovec (1878-1964), glasbenik, skladatelj, duhovnik in kanonik. Gospodični Ivanki Hribar, dunajski cerkveni pevki je sporočil sledeče misli: Upam, da Vas ne bom preveč razkačil, če Vam pošljem mal spominček na cesarsko nedeljo, ko smo Blejci tudi na zunaj hoteli pokazati, da stojimo v prvih vrstah, če se praša po onih, ki ljubijo cesarja in domovino. Lepo pozdravljam! Kimovec

Ob vse večji slutnji vojne vihre je prišlo 29. 6.1939, v veliki dvorani ljubljanske gostilne Mrak-Derenda do sestanka rezervnih podoficirjev, na katerem so pripravili vse potrebno za ustanovno skupščino ljubljanskega pododbora Združenja jugoslovanskih rezervnih podoficirjev. Ustanovna skupščina je bila nato 3. 7. 1939, v veliki sejni dvorani mestnega magistrata. Namen združenja je bilo skrbeti za stalno strokovno izobraževanje, socialno varnost in gojenje vojaške tradicije članov. Ti so bili mnenja, da je udeležba na sestanku in vstop v organizacijo častna dolžnost vsakega rezervnega podoficirja. Član pododbora je bil tudi Ivan Hrovatin. Skupinska slika udeležencev je nastala pred magistratom, kjer je na njegovem stopnišču od jeseni 1931 stal kip vladarja Kraljestva SHS, Petra I. Karadjordjevića (1844-1921). Avtor prvega konjeniškega kipa na naših tleh je bil kipar Lojze Dolinar (1893- 1970). Italijanski okupator je kip uničil poleti 1941. Ne poškodovano glavo razstreljenega kipa še danes hrani muzej novejše zgodovine v Ljubljani.

Leta 1963 je slovenski arhitekt Edo Mihevc na mestu predvojne trgovine za podjetje Metalka projektiral novo 15 nadstropno stavbo, ki velja za prvo poslovno stavbo v Sloveniji. Z aluminijasto fasado, arhitekturnimi pristopi in 60 m višine je stolpnica postala arhitekturna znamenitost Ljubljane. Pri njenem projektiranju se je arhitekt zgledoval po stolpnici v New Yorku. Metalka je kasneje dobila še prizidek v katerem je bila največja tehnična trgovina v Jugoslaviji. Zaradi potreb po dostopnosti, varnosti in ločevanju motornega prometa in pešcev se je porodila misel po gradnji podzemnega prehoda med Metalko in nekdanjo gostilno Figovec. Tako je bil 1976 odprt podhod na Ajdovščini, ki je imel tudi tekoče stopnice. Ljubljanski fotograf Tadej Bratok si je za fotografski motiv izbral omenjeni podhod in stolpnico obdano s panoji, ki so vabili na koncert pevske ikone Tine Turner, ki je bil v Hali Tivoli maja 1979. To je bilo njeno tretje in zadnje gostovanje v Sloveniji, ki ni prineslo takega presenečenja kot drugo 1975, ko se je ob prihodu v dvorano sprehodila občinstvu v parterju za hrbtom, vse do odra s prvič videnim brezžičnim mikrofonom v rokah.

Leta 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena Univerza, ki je imela pet fakultet. Ena izmed njih je bila Tehnična fakulteta, ki je imela pet oddelkov. Med njimi je bil oddelek rudarstva. Do leta 1939 je bil rudarski oddelek edini v tedanji Jugoslaviji. 1923 je na Tehnični fakulteti končala študij prva generacija, ki je štela 50 študentov med njimi 8 rudarjev. Ta generacija rudarjev je tudi kot prva obnovila že opuščeni obredni sprejem novincev v rudarski stan imenovan Skok čez kožo. Izvor rudarske šege sega v 16. st. povezana pa je s telečjim usnjem katerega so imeli rudarji pripetega na suknjič za zaščito hrbta in zadnje plati, ko so se drčali po nagnjenih rudarskih predelih. S to šego, ki je simbolni prehod v podzemni svet, novinci vstopijo v rudarski poklic. Sprva je šega potekala v rudnikih in premogovnikih nato se je prenesla na takrat ustanovljene rudarske šole. Prvotno so novinci morali preskočiti rudniški jašek, ker pa so odprtine jaškov postale preširoke je skok čez jašek zamenjal skok čez kožo, ki je bila kos telečjega usnja z jermenom in pasovi. Skupinska slika študentov in profesorjev Tehniške univerze je nastala pred vhodom v Narodni muzej v Ljubljani. Foto razglednico je izdela fotograf Veličan Bešter (1891-1938).

Iz zibelk treh nedolžen jok je kričal do nebes treh nezakonskih mamic stok se je razlegal vmes ...

Litijski pustni karneval velja za enega najstarejših na naših tleh s koreninami, ki segajo globoko v 19.st. Zanimiv in iznajdljiv način zbiranja denarja namenjenega za postavitev spomenika padlim domačinom v 1. svetovni vojni, so si omislili litijski obrtniki. Zgradili so si veliko leseno barko s katero so na pustni torek leta 1927, vozili popotnike iz Litije v Šmartno in nazaj. Za vožnjo je bilo potrebno kupiti vozno karto, izkupiček od prodanih kart pa so namenili postavitvi spomenika padlim vojakom. Na naslovni strani neposlane razglednice je žig z napisom Za spomenik padlim vojakom in tudi zapisi priimkov vseh maskiranih oseb prisotnih na in ob barki, na trupu katere je bil napis Radio Gradec-Litija.

Po izbruhu Velike vojne so v številna mesta v zaledju front prihajali ranjenci katerih je bilo zaradi načina bojevanja in uporabe novega orožja vedno več. Zaradi  nepripravljenosti držav na vojno in njen obseg je začelo v zaledju front  primanjkovati tudi bolnišnic. Enaka usoda je doletela slovenske kraje zlasti Ljubljano v kateri je bilo do maja 1915 že 15.000 ranjencev. Oblasti so v zelo kratkem času s pomočjo Rdečega križa številne šole, dele hotelov, tovarn, kasarn in drugih javnih ustanov namenile sprejemu in oskrbi ranjencev. Maja 1915 jih je bilo v Ljubljani že 26. Tudi Internat Mladika in Mestni dekliški licej sta postala vojaški bolnišnici v katerih so bili ranjenci z različnimi poškodbami in boleznimi. Pomembno vlogo so poleg medicinskega osebja v Mladiki imeli bogoslovci Rdečega križa pod vodstvom upokojenega mornariškega kaplana Karla Kokla. Z njim so se v času božiča 1914 postavili pred neznanega fotografa na stopnišču Internata Mladike. Kaplan Karel Kokol je bil rojen v župniji Sveta Barbara v Halozah. Teološke študije je opravil v škofijskem semenišču v Senju. Po posvetitvi za duhovnika 1890 je bil premeščen v rezervo kot črnovojniški kaplan 2. razreda. 1897 je bil premeščen v aktivno službo v cesarski mornarici kot mornariški kaplan 2. razreda. Sprva je deloval v taborišču in bolnišnici za vojne ujetnike, nato do 1901 pri mornariški kaplaniji v Pulju. Med leti 1901 in 1903 je služil kot mornariški kaplan na vojnih ladjah Wien, Budapest in Arpad. 1907 je postal mornariški kaplan 1. razreda, 1910 pa je bil imenovan za konzistorialnega svetnika. Od 1911 je vodil katoliško kaplanijo nemške mornarice. 1912 se je upokojil kot spovednik vojvodinje Sofije von Hohenberg, ki je bila skupaj z možem nadvojvodo Francem Ferdinandom junija 1914 ubita v Sarajevu. Med 1. svetovno vojno je živel in deloval v Ljubljani kot kaplan v rezervni bolnišnici št. 2. Po prevratu je leto dni služboval tudi v jugoslovanski vojski. Poleg pastoralnega dela se je ukvarjal tudi s poučevanjem srbohrvaškega jezika o katerem je napisal tudi slovnico. V družbi je veljal za izredno spoštovano, uglajeno, priljubljeno in svetovno izobraženo osebnost.

Sveti Jošt (874 metrov) nad Kranjem ima bogato božjepotno in romarsko zgodovino. V pisnih virih je cerkev sv. Jošta prvič omenjena leta 1436. Do vrha so že v daljni preteklosti vodile številne poti, zlasti preko hribovskih vasic Pševo in Javornik, do koder so maja 1935 zgradili in svečano odprli avtomobilsko cesto. Nova cesta je bila pomemben dogodek za domačine in tudi obiskovalce svetišča. Tako je šoferju uspelo pripeljati avto po novi in urejeni cesti iz Kranja do Javornika že v 15 minutah. Vožnjo do vrha je nato lahko nadaljeval le po kolovozni poti. Ob izgradnji nove ceste se je tudi postavilo vprašanje prvega avtomobilskega prihoda do cerkve sv. Jošta. Prvi naj bi to strmino prevozil z avtom znamke Fiat, Rafko Batistič iz Stražišča pri Kranju. Kmalu pa je bilo jasno, da je to kot prvemu uspelo Dragu Gregorcu iz Kranja z avtomobilom znamke Chevrolet. Na neposalani razglednici fotografa Franca Juga stoji Gregorc kot prvi na levi. Verska služba pri sv. Joštu je bila tedaj zaupana župniku Francu Ksaverju Koklu, rojenemu v Idriji.

Med božično-novoletnimi razglednicami slikarja Maksima Gasparija (1883-1980), posebej izstopa razglednica, ki prikazuje praznično prednovoletno vzdušje v stanovanjskem prostoru meščanske družine. Navada postavljanja in okraševanja božičnega drevesa je bila sprva značilna za mestno okolje in se je šele po 2. svet. vojni začela širiti tudi na podeželje. Slikar je za predlogo razglednice uporabil družinsko fotografijo sodelavca v Etnografskem muzeju, Stanka Vurnika, njegove žene in sina. Dr. Vurnik je bil umetnostni zgodovinar, etnolog in muzikolog, rojen 11. 4. 1898 v Šentvidu pri Stični. V Etnografskem muzeju se je zaposlil leta 1924 in bil v njem vse do prerane smrti 1932. Umrl je za jetiko star komaj 34 let. V muzeju se je  Maksim Gaspari zaposlil kot restavrator leta 1929 in bil v njem vse do upokojitve leta 1948. Razglednica je bila odposlana.

Srečno novo leto 2026

Društvo Glasbena matica je nastalo v Ljubljani leta 1872, kot odgovor na delovanje Filharmonične družbe, ki je imela mačehovski odnos do slovenske glasbe. Glasbena matica je izdajala nove skladbe slovenskih skladateljev, ustanovila je glasbeno šolo, ki je krepila napredek slovenske glasbe, zbirala ljudske pesmi, ustanovila je mešani koncertni pevski zbor ipd. Doma in v soseščini je imela številne nastope in prirejala koncerte. Eden takih je bil koncert ob gostovanju v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču 2. 5. 1908. Poseben vlak s pevci in slovenskimi obiskovalci koncerta je krenil na pot iz Ljubljane v jutranjih urah, v soboto 2. 5. 1908. Ob železniški progi proti Zagrebu je bil deležen navdušenih pozdravov domačinov ob progi, zlasti v Radečah, Sevnici, Brestanici in Krškem. Ob prihodu na zagrebško železniško postajo se je gostiteljem za topel in navdušen sprejem zahvalil prof. Anton Štritof (1859-1917), šolnik in ravnatelj, rojen v Starem trgu pri Ložu. V letih od 1906 do 1910 je bil tudi predsednik Glasbene matice. Večerni dve urni koncert je potekal pred polno dvorano, ki je navdušeno pozdravila zbor in zborovodjo Mateja Hubada (1866-1937), rojenega v Povodju pri Skaručni. Koncert je doživel vrhunec ob nastopih Jeanette Foedransperg (1885-1956), operne in koncertne pevke, rojene v Planini pri Sevnici, Mire Dev Costaperarie (1882-1934), sopranistke, rojene v Črnomlju in Julija Betteta (1885-1963), basista, skladatelja in pedagoga, rojenega v Ljubljani. Splošnemu navdušenju občinstva in strokovne kritike je sledilo plesno rajanje, ki je trajalo do ranih jutranjih ur. Glasbena matica je za vse slovenske obiskovalce koncerta že pred odhodom v Zagreb izdala poseben turističen vodič z načrtom mesta, predstavitvijo njegovih kulturnih znamenitosti, hotelsko namestitvijo in časovnim razporedom dogodkov. Poslana razglednica je bila posneta v Ljubljani pred skupinskim odhodom zbora Glasbene matice v atriju realke.

Ob bližajoči se deseti obletnici delovanja oblastnega odbora Jadranske straže v Ljubljani, se je odbor avgusta 1933 lotil organizacije prireditve s katero je želel meščanom ponuditi tudi nekaj veselja in razvedrila ob praznovanju obletnice. Praznovanje imenovano Jadranski dan je potekalo s prikazom moči vojnega ladjevja kot varuha tedanje državne meje, ki je tretjino potekala po morju. V ta namen sta bila iz lesa in kartona izdelana modela bojne ladje oklepnice in podmornice, ki sta že od sobotnega dopoldneva pod strogim nadzorom častnikov in mornarjev jadrali po ljubljanskih ulicah. Zvečer je na prostoru pred Narodnim domom ob zvoku siren in gromenju topov prišlo do uprizoritve njunega bojnega delovanja. Po končanem spopadu se je v veselje meščanov nadaljevalo nekoliko manj bučno praznovanju ob zvokih godbe Sloga. Na naslovnici neposlane razglednice je moder kolek Jadranske straže v vrednosti 50 para.

Organizatorji so se odločili izpeljati tudi dirko na dolžini 5 km za invalide z nadkolensko in podkolensko protezo, kjer sta prva privozila na cilj Josip Koželj s časom 9 minut 53 sekund in Ivan Rozman s časom 8 minut 17 sekund. Vseh udeležencev dirke je bilo 57 od tega 10 invalidov. Po dirki je sledila velika vrtna veselica kar je tudi vidno iz napisa na plakatu v rokah enega izmed udeležencev. Z obilo smeha in vedrega razpoloženja so se po končanih dirkah odvijale družabne igre kot npr. dirka polžev, hoja po tramu, trije izumi ipd. Za polno plesišče je poskrbela godba. Na neposlani razglednici fotografa Hugona Hibšerja je množica kolesarjev zbrana na Kongresnem trgu pred mimohodom po ljubljanskih ulicah.

Z letom 1933 je v Kraljevini Jugoslaviji nastopilo za gasilstvo novo obdobje delovanja. Z novo zakonodajo se je pričela nova ureditev, ki je bila prilagojena vojaškemu redu. Delo gasilstva je postalo podobno vojaški službi na bojišču. Tudi novo uvedena zaobljuba ni bila več namenjena izvoljenemu načelniku ampak je bila podana kralju. Vojni duh je zavel tudi ob preimenovanju društev v čete. Pri izvajanju nalog gasilskih čet so v ospredje stopile priprave na vojne razmere, zlasti priprave na delovanje ob zračnih napadih in zaščiti pred zadušljivimi plini. V letu 1933 je Prostovoljno gasilsko društvo Tacen, ustanovljeno leta 1898, ob jubilejnem praznovanju nabavilo novo motorno črpalko. Dobavitelja brizgalne z zmogljivostjo do 1500 litrov vode v minuti sta bila Andrej in Matias Supan iz Ljubljane. Kumica je bila Vida Novak (1894-1984), narodna dama in kulturna mecenka. V Ljubljani je imela kulturni salon v katerem je ob čajankah prirejala literarna srečanja. Bila je žena dr. Frana Novaka (1877-1944), pravnika,  liberalnega politika in ministra za socialo v tedanji beograjski vladi. V njuni hiši na Erjavčevi cesti in v vili v Tacnu pod Šmarno goro so se od 1924 do druge svetovne vojne zbirali pesnik in dramatik Oton Župančič (1878-1949), literarni kritik in politik Josip Vidmar (1895-1992), jezikoslovec dr. Fran Ramovš (1890-1952), filozofinja dr. Alma Karlin (1896-1965), slikar Anton Gojmir Kos (1986-1970), pravnik dr. Boris Furlan (1894-1957), pesnik Pavel Golia (1887- 1959), pisatelj Ciril Kosmač (1910-1980), pesnik in literarni zgodovinar Božo Vodušek (1905-1978), zgodovinar akademik dr. Milko Kos (1892-1972), pravnik dr. Ivan Tomšič (1902-1976) in številni drugi izobraženci. Dr. Frana Novaka je okuptor 1944 aretiral in poslal v Dachau kjer je po mesecu dni umrl. Neposlano spominsko foto razglednico je izdelal fotograf Peter Lampič iz Ježice.

Leta 1942 sta s soprogo, ki je bila hči Vitolda Biskupskega, ravnatelja Trboveljske premogokopne družbe in rudarskega strokovnjaka zapustila domovino in se odselila v Milano od koder sta 1951 odšla v ZDA. Osebna stiska v kateri se je znašel v novi domovini naj bi bila kriva za samomor o katerem je konec januarja 1951 poročal časopis New York Times, ki je Ivana Noča predstavil kot vodilnega jugoslovanskega koncertnega pianista. Iz naslovne strani razglednice je razvidno, da jo je izdelal Ivan Noč, poslal pa Miha Osolin (1883-1964) arhitekt, ki je načrtoval arhitekturne zamisli pri Hribarjevih hišah v Gradišču kot tudi na gradu Strmol.