Včasih je treba potegniti črto in ljubiti svoje majhno življenje.
Sprejeti tisto, kar bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.
Pustiti, da čas zapraši sanje, ki ne peljejo do pravega cilja.
Vzljubiti ponedeljke in pranje perila in skritost na ljubljanskih ulicah.
Prerasti plitve želje, ki so bolj želje ega, kot želje srca.
Verjeti, da je moje življenje vredno, čeprav ni grandiozno, čeprav nisem najlepša, čeprav nisem najpametnejša.
Pustiti, da kot voda teče zavedanje, da je ljubezen lahko predstaviti lepše in polnejše kot je v resnici.
Ne pozabiti, da se prava ljubezen zgodi za zaprtimi vrati.
Oprostiti si za vse udarce v trebuh in stiskanje pljuč ob pogledu na druge.
Prespati in pozabiti. Pripeti srce na srca, ki bijejo v spečem telesu v sosednji sobi.
Stisniti med dlani obraz, ki se je odločil zate.
Ne pozabiti.
Nikoli pozabiti.
