Večina njih se me je dotaknila prav v poletnih dnevih in večerih, ko je življenje bolj kot kadarkoli enostavno in počasno kot v napevu Elle Fitzgerald in Louisa Armstronga in ko ritualizirano monotonost vsakdana presekajo izleti v nevsakdanje in neznano. Četudi v stilu pregovora omnia mea mecum porto vzamemo vse svoje dobro in slabo s seboj, nas potovanje izpostavi drugačnemu redu, prepiha eksistencialno gotovost in poruši udobno ravnovesje. Italijanski književnik in prevajalec Cesare Pavese tako pravi: "Potovanje je brutalnost. Prisili te, da zaupaš tujcem in izpred oči izgubiš vse domače udobje hiše in prijateljev. Vedno se počutiš oddaljen od ravnovesja. Nič ni tvojega, razen osnovnih reči: zrak, spanje, sanje, morje in vse kar teži k večnosti, oziroma tisto, kar si kot tako predstavljamo.«

Če imajo izguba ravnovesja, udobja in občutek tujosti negativni prizvok, pa se v njih skriva priložnost stopiti v čevlje drugega in skozenj spoznati sebe. Zamenjati udobne superge ali natikače za čevlje Pavesejevih tujcev je tisto, kar najočitneje riše mejo med popotnikom in turistom; terminoma, ki se mestoma uporabljata kot sinonima. Turist karikirano rečeno lovi doma vzpostavljeno ravnovesje in udobje v hotelskih kompleksih, skuša novo okolje prilagoditi svojim navadam in postavlja brutalno jasno mejo med sabo in drugimi, ki jih dojema kot ogrožajoče. Popotnik kot njegovo nasprotje išče odprte prostore zunaj območja svojega običajnega udobja in stik z lokalnim ter neznanim, brez predsodkov in občutka večvrednosti lastne kulture in življenjskega stila. Medtem ko turist preživi 'brutalnost' potovanja in se isti ponovno zlije s silhueto vsakdanjosti, se popotnik praviloma nikoli ne vrača isti in z isto prtljago. Kajpak se primeri, da s svojimi supergami in natikači domov prinese tisto nekaj, kar spremeni pogled na dom, in potrebo po tem, da tudi po izdihu poletja pomerja tujčeve čevlje.

K sreči za slednje ni potrebno obresti celotnega sveta, temveč je hiter in vsem cenovno dostopen izlet iz vsakodnevnega rituala možen tudi z bosimi nogami. Tako kot popolnoma drugačen, a vendar isti trio klavirja, bobnov in kontrabasa spremlja to mojo večerno meditacijo v udobju domače dnevne sobe, je perspektiva iz tujih, resničnih ali fiktivnih čevljev, dosegljiva tudi v množici izvrstnih knjig. Če pobrskamo po knjižnih straneh, tako pomerimo nekaj čevljev v njih, zagotovo najdemo vsak vsaj en par, ki bo v poletje usmerjal drugačen korak.

Staša Tkalec