#liberalizem

Liberalci radi blejajo o svoji človečnosti, imajo se za kulturne. Kot dokaz te svoje pravičnosti radi navajajo sodstvo. Bolj natančno, nekaterim se zdi to, da sodstvo ne deluje več po načelu zob za zob, oko za oko, za napredek civilizacije. Ob čvekanju o tem napredku se nato tako napihnejo kot odvetniška tarifa v liberalnih demokracijah. Kako bizarno je to prepričanje, bo pokazal že krajši premislek. Le ta bo pokazal, da so napačne tako vse premise, kot tudi samo sklepanje.

Prva premisa: zob za zob, oko za oko ni pravično načelo. Res je, to ni pravično načelo. Toda to ni pravično načelo, ker je premalo ostro, ne pa, ker bi bilo preveč ostro. Jaz verjamem v načelo dva zoba za en zob. Če ti nekdo izbije zob, mu v zameno vzameš dva, prvega zato, da sta na istem, drugega zato, ker je tako neumen, da te je napadel.

Druga premisa: današnje sodstvo ne deluje po tem načelu. Na prvi pogled je tudi to res, toda resničnost te premise je bolj navidezna kot dejanska. Zgornje načelo namreč temelji na enakosti. To, kar si je zločinec vzel, se mu vzame nazaj. Če današnje sodstvo ne deluje po načelu enakosti, potem mora po nekem načelu neenakosti, s čimer je mišljeno, da deluje po nekem načelu, ki je bolj blago, kazen naj bi bila manjša od zločina. Dajensko sodstvo danes poskuša dajati kazni, ki so ustrezne, enake zločinu. Vendar s to spremembo, da kazen ni telesna, temveč denarna ali časovna. Zločinec mora ali plačati ali odsedeti ali pa oboje. Sodstvo se je zekonomiziralo, temelji na ekonomskih premislekih, od tod ta sprememba. Denarna menjava namesto blagovne. Tako kot v trgovini ne moreš kupiti neke stvariz drugo stvarjo, ampak z denarjem, isto mora zločinec za svojo zločin plačati z denarjem (ali z njegovim derivatom časom). Toda še vedno gre za enaka razmerja.

Sklep: mi smo kulturni, ker ne delujemo po načelu, ki je slabo. Toda če je eno načelo slabo, še nič ne pove o tem, katero načelo je dobro. Mi mogoče delujemo po drugem načelu, toda to je lahko drugo slabo načelo. Iz tega, da mi nimamo nečesa slabega ne moremo sklepati, da smo zato dobri. To je logična napaka, ki napačno predpostavlja, da obstajata le dve možnosti, dobra in slaba.

In mimogrede, to je neprefinjena, barbarska napaka.

Mouffe, belgijska politična teoretičarka, je znana predvsem po svojem drugačnem pojmovanju in mišljenju agonistične narave politike in družbe nasploh. Zaveda se namreč, da so družbeni odnosi vselej neizbežno konfliktni in v veliko primerih tudi antagonistični, zato se ji zdi racionalističen pristop današnjih liberalno-demokratičnih institucij, ki poskušajo nadzorovati in upravljati s tem konfliktom, ga »udomačiti« in nevtralizirati, popolnoma zmoten in celo škodljiv.

Tudi med kampanjo za družinski zakonik smo zavzeli načelno liberalno držo in si delali utvare, da nam nasproti stoji enakovreden partner in govornik. Toda Katoliška cerkev se očitno ni pretirano trudila z dobrikanjem in zadržanostjo, ampak je brez sramu posegla po vseh sredstvih, ki so ji bila na razpolago, in to odkrito na očeh javnosti. In kako smo se odzvali na njeno podlost? Z istim nevtralnim liberalnim pristopom in s stisnjenimi zobmi (naivno) upali, da bo ljudstvo opazilo in cenilo našo poštenost, da bodo spoznali racionalno plat naših argumentov in stališč.

A naš pristop je bil že od samega začetka zgrešen. Medtem ko smo se mi igrali po pravilih igre, kot se bojda spodobi, in odmislili ideološko naravo tega konflikta, se je Cerkev še kako zavedala prav tega. Pri razpravah o ideoloških vprašanjih, ki je položaj istospolnih parov in družin postal s trenutkom, ko se je izjasnila delitev med podporniki in nasprotniki, ne moreš pričakovati, da bomo z razumom, depolitizacijo vprašanja in argumentom praznih človekovih pravic zmagali v boju proti nasprotniku. Od samega začetka je šlo za boj med progresivno egalitarno miselnostjo na eni strani in konservativnimi silami na drugi. Ta ključen družbeni antagonizem se je načrtno ignoriral v javnih nastopih.

Depolitizacija družinskega zakonika je tako pripeljala do pasivizacije levega in liberalnega dela volilnega telesa. Kot so že opozarjali nekateri (utišani) glasovi med samo kampanjo, bi bilo treba ta spor (s)politizirati, radikalizirati to kritično delitev, saj bi le tako odprli razpoke v sprevrženosti in »dobrohotnem« zavzemanju Cerkve za družino in pravice otrok. Na koncu ni zmagal razum, ampak strast političnega – na žalost strast konservativnega ideološko-političnega.

Na tej točki moram izraziti strinjanje z besedami Svetlane Makarovič, ko je januarja v intervjuju za SiOL.net – ko še ta ni bil pod nadzorom stranke SDS – brez dlake na jeziku in drzno branila svoje prepričanje:

So stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.

Poziv Makarovičeve, ki so ga liberalci hitro in načelno obsodili ali ga raje prikladno spregledali, razumem kot ubeseditev neizbežnega antagonizma med različnimi ideologijami, različnimi političnimi silami v družbi, kjer ene delujejo bolj odkrito kot druge. Predvsem pa ga razumem kot potrebo po identificiranju nasprotnika, s čigar politično vizijo družbe se ne strinjam in je ne podpiram. Če v duhu »nevtralnega« in »racionalnega« liberalizma prezremo ta idejni svet političnih nasprotij, potem vselej spregledamo in smo nezmožni zavzeti kritično razdaljo do procesov in središč moči, pa naj bo ta religijska, avtoritarna, kapitalska ali vojaška.

Takšnega racionalističnega pristopa liberalizma ni bilo zaznati samo pri poteku kampanje za družinski zakonik, ampak ga najdemo takorekoč v vseh instancah institucionalizirane politike in deliberativnega odločanja. To nenehno »razumsko« stremljenje k sintetičnem konsenzu in enotnosti/enoumju obstoječega samo duši politične strasti, jih poskuša ukrotiti, kot da bi se jih sramovali, kot da bi bile ostanek naše zapuščene človeške primitivnosti in nekultiviranosti. Ne bi nas smelo čuditi, da vedno več ljudi prezira politiko do te mere, da niti slišati nočejo o njej in tako raje preklopijo na kako resničnostno oddajo, da se še bolj oddaljijo od njene suhoparnosti in umazanije.

Jaz pravim, da to ni politika – to je politikanstvo. Zadušitev pluralizma alternativnih političnih idej in tehnokratsko upravljanje države, kot da bi bilo eno veliko podjetje, ni politika v pravem pomenu besede. Spet ne smemo biti preveč začudeni, ko vidimo, kako trenutni vladi uspeva razplamteti politične strasti z odpiranjem t. i. »ideoloških« tem. Z uporabo 'kontradiktornega modela', kot ga razume Mouffe, uspešno vzpostavijo družbene identitete na nasprotnih bregovih: mi – oni.

S takšnim podžiganjem kontradikcij ne bi bilo nič narobe, če vladajoča politika ne bi imela prikritih namenov zamegljevanja trenutne krizne situacije družbe in odvračanja pozornosti od njenih »urgentnih« varčevalnih ukrepov. Namesto odpiranja starih in preživelih delitev izpred povojnih časov, bi morali biti ideološki in politični pri vzpostavljanju novih, družbeno-ekonomskih delitev za boj proti konservativni in kapitalski politiki varčevanja.

A seveda to ne koristi nobeni od političnih strank, niti opozicijskim ne. Mogoče se motim. Mogoče bo pa Igor Lukšič le izpolnil svojo obljubo o politizaciji in radikalizaciji svoje stranke. Bomo videli. Sam se raje ne zanašam na take všečne obljube in prej zaupam politični moči in potencialu navadnih ljudi, brezposelnih in »nezaposljivih«, študentov, zavrženih in izdanih. Verjamem, da lahko samo utišane množice pošljejo močno in učinkovito sporočilo političnim elitam. A dokler ne prepoznajo/mo lastne kolektivne moči, spregovorijo/mo in se pojavijo/mo skupaj na ulicah, bomo še naprej vsaka štiri leta hodili na volišča in se pretvarjali, kot da naš glas šteje.

Alen Toplišek